»Ko se pogovarjamo o digitalizaciji in digitalnih kompetencah, zamenjujemo osnovne pojme. Govorimo o umetni inteligenci, robotiki, kriptovalutah, internetu stvari. To so napredne digitalne kompetence, ki jih zaenkrat uporablja razmeroma majhno število ljudi. V prvi vrsti pa moramo usvojiti osnovne digitalne kompetence, rabo elektronske pošte, plačevanje e-računov, naročanje prek e-recepta… Osnove digitalizacije so pomembne za vse, tudi za vzgojiteljice v vrtcih in vrtčevske otroke, sploh pa za šolarje. Na tem področju nismo skoraj ničesar naredili,« opozarja Emilija Stojmenova Duh, ki je inženirska dvoživka, kot so jo opisali v enem od intervjujev. Je docentka v laboratoriju za telekomunikacije na Fakulteti za elektrotehniko UL, koordinatorica mreže ustvarjalnih laboratorijev FabLab Slovenija in direktorica Digitalnega inovacijskega stičišča Slovenija. Slednji si je za cilj zadal digitalno transformacijo Slovenije.
Strah pred »stroji«
Stojmenova se zaveda, da se ljudje digitalizacije na neki način bojijo, se je otepajo, tudi iz strahu, da bi morda izrinila obstoječa delovna mesta, da bi zaradi nje izgubili stik s samim seboj in z drugimi okoli sebe. »Ob takšnih dilemah vselej postavim vprašanje, kdo je ustvaril stroje oziroma kdo upravlja tehnologijo. Glavno besedo ima vedno človek, človek je pametnejši, človek je ta, ki vgrajuje pamet in oblikuje tehnologijo sebi v prid. Roboti bodo na primer opravljali težaška dela, dvigovali tovor, popravljali cesto pri 45 stopinjah Celzija. Za delovna mesta pa se ni treba bati.« Sogovornica je navedla primer iz Velike Britanije, kjer je po nedavni raziskavi Deloitte 800.000 ljudi izgubilo službo na račun avtomatizacije in umetne inteligence, toda obenem je vzklilo kar 3,5 milijona novih, drugačnih delovnih mest. In še en podatek razbremenjuje skrbi. Med letoma 1999 in 2010 je digitalizacija delovnih procesov stala 9,6 milijona delovnih mest po vsej Evropi, toda obenem je bilo ustvarjenih 21 milijonov novih. Tudi v Sloveniji imamo po besedah inženirke primer odlične digitalne transformacije. »Podjetje KLS Ljubno je povsem avtomatiziralo svojo proizvodnjo, s čimer je njegova zmogljivost tako narasla, da je uprava morala povečati zaposlovanje in danes so tako uspešni, da imajo v svojem sektorju najvišje plače.«
Napoved iskanih kompetenc
Emilija Stojmenova Duh, tudi nominiranka izbora Inženirka leta 2018, je, kot omenjeno, zaposlena na univerzi in v gospodarstvu. Znanje obeh področij prepleta v mreži FabLab, ki je zaradi povezovanja izobraževalnega sektorja z gospodarstvom in ustvarjanja kadrov za prihodnje desetletje izjemno pomembna v našem prostoru. S svojo ekipo Stojmenova razvija tudi orodja, ki napovedujejo, kakšne kompetence bodo delodajalci iskali čez nekaj let, četudi je nejasno, kakšni sploh bodo tako imenovani poklici prihodnosti. »Pred leti so za kompetencami poizvedovali tako, da so hodili od podjetja do podjetja in delodajalce spraševali, kaj menijo, da bodo potrebovali. To je razmeroma neučinkovito početje, ker za veliko služb danes sploh ne vemo, kakšne bodo. Poleg tega je zbiranje podatkov z obiskovanjem podjetij zelo statično, podatek zapišemo v tabelo in tam je, lahko rečemo, mrtev,« je dejala sogovornica in razložila, da orodje, ki ga razvijajo, podatke pošilja v življenje. »To, kar danes delamo znanstveniki, se bo čez približno pet let preneslo v prakso, na trg. S tem smo ugotovili, da lahko napovedujemo iskane kompetence v industriji na podlagi trenutnega dogajanja v znanosti. Iščemo tudi korelacije med patenti in znanostjo. Če je ogromno znanstvenih podatkov, pa še ni veliko patentov, je to zanimivo področje, ki se bo začelo razcvetati in bo potrebovalo kadre. Če je na trgu že veliko patentov, pa sklepamo, da je področje zasičeno.«
Na trgu ni inženirjev
Kompetence so orodja, ki pomagajo v delovnem okolju reševati, kar je rešiti treba. Vanje ne sodijo le znanja in izkušnje, ampak tudi življenjski nazori in želja po učenju. »Na trgu ni več inženirjev. Ko bo spet kriza, jih bo več, zdaj jih ni. Za projekte na fakulteti zato najemamo v prvi vrsti človeka, ne strokovnjaka. Damo mu eno leto in v tem letu bo pripravljen, če se je le pripravljen učiti,« je poudarila Stojmenova. Poročilo OECD o izobraževanju odraslih je konec lanskega leta razkrilo, da se Slovenci po zaključku formalnega izobraževanja neradi izobražujejo. Kar 43 odstotkov vprašanih Slovencev je izjavilo tako, kar je po besedah sogovornice skrb vzbujajoče. »Več je projektnega dela, manj je služb za nedoločen čas. Tehnologije se tako hitro spreminjajo, da če želimo ostati na trgu dela, bomo morali nekaj vložiti v to. Spremeniti bo treba miselnost in delati na sebi,« je opozorila. In izgovori? Tisoč in en se najde. Od pomanjkanja časa do pomanjkanja denarja. Kot pravi Stojmenova, lahko danes na spletu brezplačno spremljamo predavanja najboljših univerz na svetu, tako je sama na primer opravila tečaj na znamenitem Stanfordu. Ponekod na tujem tiste posameznike, ki se vključijo v izobraževanje za pridobitev boljših digitalnih kompetenc, država celo deloma oprosti davkov, kar je inženirka navedla kot dodatno možnost, ki bi lahko tudi pri nas delovala stimulativno.
Ministrstvo za digitalizacijo
Ekipo laboratorija za telekomunikacije poleg inženirjev tvorijo še antropolog, informatik družbene smeri in etnolog. »Inženirji nismo več le strokovnjaki ozke tehnične smeri, ker smo ugotovili, da življenje enostavno ni enodisciplinarno. Tudi če razvijaš tehnološke stvari, veš, da bodo te stvari nekoč zaživele med ljudmi, zato jih moraš približati uporabnikom. Skupne kompetence z vseh področij so ključ do uspeha.« Pri omembi multidisciplinarnosti je Stojmenova kritično opozorila, da se državne institucije pri temah s področja digitalizacije parcelirajo, vsaka obravnava le en njen del, ki ga vidijo kot pomembnega zase. »Nimamo ministrstva za digitalizacijo, nimamo ključne osebe, ki bi oblikovala digitalno strategijo. Nujno pa potrebujemo nekoga, ki bo začel gledati celoto,« je sklenila.
