Ena od aktivnosti, nad katerimi se navdušuje Aljoša Škaper, so potovanja. Potem ko je leta 2013 doživel nesrečo, po kateri je ostal na vozičku, se je ob načrtovanju poti vedno znova moral ukvarjati s tem, kateri kraji so prilagojeno gibalno oviranim ljudem in kateri ne. Tako je izgubil kar nekaj časa in ponekod naletel na precejšnje težave. Na primer na Siciliji. »Lastnica sobe nama je omenila, da je dvigalo ozko. Prav je imela. Vsak dan sem se presedal na stol v dvigalo, se peljal gor, žena pa mi je voziček prinesla po stopnicah. Saj se nekako znajdeš, a ni prijetno, če nisi samostojen,« se je spomnil.
Stopnice v Stari Ljubljani
Podobne izkušnje so ga pripeljale do ideje o aplikaciji Ljubljana by wheelchair (Ljubljana z vozičkom), ki sta jo oblikovala skupaj z ženo Mirando Škaper. Prečesala sta bare, restavracije, hotele, turistične znamenitosti in druge objekte pretežno v središču Ljubljane in tudi v drugih delih mesta. Preizkusila sta, kam gibalno ovirani lahko pridejo brez pomoči in kam ne, kje lahko najdejo prilagojena stranišča, kopalnice in podobno. Tako sta naredila seznam 115 točk, ki so prijazne gibalno oviranim, in jih objavila v aplikaciji, v kateri je mogoče dobiti tudi druge podatke o teh objektih.
S tem, ko je zbiral podatke o dostopnosti objektov, je dobil tudi informacije o tistih delih mesta, ki niso najbolje prilagojeni gibalno oviranim. »Na splošno je mesto dobro dostopno, pločniki so na primer skoraj povsod spuščeni,« je dejal in prikimal, da je opazil tudi marsikatero pomanjkljivost. »Opažam, da je po Stari Ljubljani in tudi ponekod drugod prevečkrat samo ena stopnica problem za vstop v lokal. Ves čas opozarjam na to, a se redko potem kaj zgodi. Saj za to ni potrebno veliko dela, lahko se postavi le ena lesena deska, pa je lokal za nekoga na vozičku dostopen,« je dejal in dodal, da bi bilo dobro, če bi bilo kakšno javno stranišče več prilagojeno gibalno oviranim, še precej pa na tem področju manjka barom, hotelom in predvsem hostlom.
Malo prilagojenih sob
»Poglejte, ni možnosti, da bi v ta bar prišel sam,« je s terase pokazal proti pragu lokala, pred katerim je govoril o aplikaciji. »Še kar nekaj hotelov nima sobe za gibalno ovirane. Hotel Lev jo je na primer imel, ampak je po prenovi nima več,« je dejal in dodal, da je stanje še slabše, ko gre za hostle. »Celica je najcenejši hostel, prilagojen za prenočitev gibalno oviranih, pa sicer ne spada med najcenejše hostle. Ostali hostli takšnih sob nimajo. Pogosto so težave tudi, ker nimajo sob v pritličju,« je dejal, nato pa se med razmišljanjem, kaj bi se v mestu dalo še izboljšati, spomnil na bazene. Ti namreč nimajo dvigal za vstop v vodo, zato gibalno oviranim navadno pri tem pomagajo reševalci iz vode.
Pri marsikaterem objektu so še vedno težava številne stopnice. »Lani so imeli v Festivalni dvorani neki dogodek in so morali ljudi na vozičkih nesti gor,« je dejal in pojasnil, zakaj je pomembno, da človek sam pride na določen cilj. »Povsem drugače je, ko nekam prideš sam. Če tega ne moreš, se ne počutiš vključenega, sploh če prideš nekam brez spremstva in moraš za pomoč prositi neznance,« je dejal Aljoša Škaper, ki se sicer ukvarja še z nekaterimi drugimi dejavnostmi. Trenira košarko na vozičku. Igral je v kratkem filmu z naslovom Sam, ki ga bo prihodnji teden mogoče videti na mednarodnem filmskem festivalu v Kranjski Gori, pred poškodbo pa je v nižjih ligah za Rakičan igral nogomet, kar ni presenetljivo, saj je njegov stric Štefan Škaper, drugi najboljši strelec prve slovenske nogometne lige vseh časov.
