»Videl sem stvari, o katerih se vam ljudem ne sanja. Goreče bojne ladje ob ramenu Oriona. Skozi temo sem blizu Tannhäuserjevih vrat gledal bliskanje žarkov C. Vsi ti trenutki bodo izgubljeni kot solze v dežju. Čas je za smrt,« se glasi eden najslavnejših filmskih monologov, zaključni del Scottovega Iztrebljevalca (1982). Besede umirajočega replikanta Battyja povzemajo magnetično igro nizozemskega igralca, ki se je rodil 23. januarja 1944 v kraju Breuklen v bližini Amsterdama, v družino igralcev.
Na eni strani nezgrešljiv videz in nastop, ki ga je s pridom uporabil v vlogah filmskih antagonistov, na drugi pa eleganca in enigmatičnost, s čimer je bil vselej kos tudi kompleksnejšim vlogam in zavzemal kadre kot redki, čeprav se v Ameriki ni zasidral v glavnih vlogah kot nekateri drugi evropski igralci. Rutger Hauer je bil ne glede na to vse do zadnjih dni izredno aktiven, na filmskem portalu IMDb ima pod svojim imenom pripisanih kar 172 vlog.
Srednjeveški vitez in hipijevski ljubimec
Imel je dve mlajši in eno starejšo sestro, v mladosti pa je bil znan po svojem uporništvu. Pri 16. letih se je pridružil nizozemski trgovski mornarici, a se je po vsega enem letu vrnil v Amsterdam, zaradi barvne slepote namreč ne bi mogel postati kapitan. Doma se je lotil študija igre, ga kmalu opustil in se pridružil vojski, kjer se je izuril za vojnega zdravnika. Ker ni želel poprijeti za orožje, se je po nekaj mesecih znova, tokrat bolj resno, posvetil igralstvu in dokončal triletni študij. Veliki preboj je doživel z glavno vlogo v srednjeveški akcijski seriji Floris (1969), v režiji priznanega nizozemskega filmarja Paula Verhoevna. Njuno sodelovanje se je nadaljevalo s seksualno eksplicitno dramo Turkish Delight (1973), komercialno najuspešnejšim nizozemskim filmom, ki je bil nominiran za oskarja za najboljši tujejezični film.
Znova je nizozemski duet sodeloval le dve leti zatem, ko je svetlolasi zvednik kot Blane Van Niekirk navdušil v Wilbyjevi zaroti (1975). To je bila njegova prva angleško govoreča vloga, zaigral je ob dveh velikih imenih, ob Sidneyju Poitierju in Michalu Cainu. Hauer je hkrati še naprej pogosto igral v domači produkciji, prva vidnejša v ameriški produkciji pa je prišla z akcijskim trilerjem Ponočnjaki (1980), ko je mešal štrene Sylvestru Stallonu. Upodobil je hladnokrvnega, psihotičnega terorista Wulfgarja, kar se je izkazalo za odskočno desko v svet Hollywooda, je pa bila to zgolj prva izmed njegovih številnih mainstream akcijskih vlog. Igral je predvsem barabe.
Ridley Scott je zahteval Rutgerja
Legendarni britanski filmar Ridley Scott je videl več kot obraz, primeren za antagonista. Videl je zametek genialnosti, zaradi česar ga je povabil k sodelovanju pri kultnem Iztrebljevalcu (1982). Izbira je bila zadetek v polno, saj se je Hauer izkazal za nepogrešljiv del te znanstvenofantastične brezčasnice. Nenazadnje si je prav Rutger izmislil slavni stavek o spominih v dežju, ko se je odločil s poetično noto oklestiti sklepni del scenarija Hamptona Fancherja in Davida Peoplesa.
Hauer je med drugim zaigral v serijah Smallville, Alias in Prava kri, pa v kultnem slasherju Avtoštopar (1986), Rodriguezovemu Mestu greha (2005), Nolanovemu Batmanu: na začetku ter recimo v neodvisnici Klošar s puško (2011) in leto kasneje kot Van Helsing v Draculi 3D (2012). Pester nabor potrjuje njegov igralski domet, saj je ne glede na tip produkcije praviloma pustil močan pečat. Edini zlati globus je prejel za stransko vlogo v zgodovinski drami Beg iz Sobibora (1987). Leta 2016 pa je v Trstu na festivalu znanstvene fantastike prejel nagrado za življenjsko delo (The Urania Silver Award).
Ko govorimo o raznovrstnosti, velja omeniti, da je Hauer poleg nizozemščine tekoče govoril angleško, francosko, nemško in se znal sporazumeti tudi v italijanščini, najbolj vešč pa je bil seveda filmskega jezika. V zasebnem življenju je bil 34 let poročen z igralko Ineke ten Cate, s prvo ženo pianistko Heidi Merz pa ima edino hčer Aysho Hauer. Pokojni Nizozemec je bil sicer po lastnih besedah najbolj srečen, ko je bil v stiku z naravo, kot tak je bil tudi velik okoljevarstvenik, ustanovil je še organizacijo za boj proti aidsu (Rutger Hauer Starfish Association). Na Nizozemskem je leta 2013 za svoje igralsko delo in dobrodelnost prejel viteški naziv. Star 75 let je umrl po kratkotrajnem boju z rakom. Leto 2019 se je, zanimivo, pisalo tudi v Iztrebljevalcu.
