Festival Okarina, ki ga organizira Zavod za kulturo Bled, je na področju etno glasbe znan po glasbi in družabnosti doma in v tujini, je najstarejši v Sloveniji in eden najstarejših v tem predelu Evrope. Dober glas gre v svet med glasbenike in agente, zagotavlja dolgoletni umetniški vodja Leo Ličof.

Fuzija zvokov

Tudi letos želijo pripeljati aktualne, kakovostne glasbenike, ki v Sloveniji še niso bili, pravi Ličof, čeprav jih je težko ocenjevati glede na to, da imajo ljudje radi različno glasbo, etno glasba pa denimo v vseh nas obuja neke vrste nostalgijo, ki se izraža in nadgrajuje v različnih oblikah, kontekstih: »To pomeni, da se na našem odru meša veliko improvizacijskih, jazzovskih variacij na etno glasbo, vse do funka in afrobeata. Nocojšnji gostje Antibalas recimo prihajajo iz Brooklyna, a igrajo neke vrste afrobeat oziroma afrofunk, skupino pa sestavljajo glasbeniki različnih narodnosti, ki so si tlakovali pot na newyorškem asfaltu. Verjamem, da se bo zgodila zanimiva fuzija zvokov.«

Barvita melodična in ritmična programska paleta se razteza tudi do starogradskih pesmi, španskih ljudskih, ali pa tunizijskega melosa, ki ga skozi jazz interpretira Dafer Jusef, ki bo zaključil letošnjo Okarino in je pred časom nastopil tudi na festivalu Druga godba.

Zasedba Canto Antico prihaja iz Kalabrije, pričarala bo ples tarantelo in tako stare rituale povezala z urbano zvočno podobo. Zanimiv nastop se obeta tudi s sestrama Lovell aka Larkin Poe iz ZDA, ki na električnih kitarah izvajata udarni blues. Organizatorji stavijo tudi na reggae jazzovskega pianista Montyja Alexandra, grammyjevega nominiranca, ki jamajško glasbo predstavlja na malo drugačen način, ter na Delgres iz Francije, ki prinašajo zvoke iz Guadeloupeja in Réuniona. Za slovenski pridih bo poskrbljeno z zasedbo blejske glasbene šole Doremi. Mladi glasbeniki iščejo nove poti, kako interpretirati slovensko ljudsko glasbo, na oder so tokrat povabili še Boštjana Gombača in Janeza Dovča.

Pobuda za ples

Pantha Rei iz Belgije je kar 70-članski glasbeni kolektiv, »ki pridejo v goste celo brezplačno in jih veseli že samo dejstvo, da lahko nastopijo na Okarini in postanejo del tega izročila. Njihova 'etnogenetska' usmeritev je izšla iz pihal oziroma iz godbe na pihala, ampak še vedno gre za zelo zahtevno muziciranje,« meni Ličof.

Opozoril je še na Yemen Blues, kjer igrajo vrhunski glasbenik Ravid Kahalani in izraelski in afriški glasbeniki, ki bodo predstavili aktualen »krik po svobodi Jemna«, obeta pa se tudi islandska predstava Shahzada Santooja Khana s francoskim triom Markus, ki bodo na svojstven način interpretirali tako imenovano kovali glasbo oziroma glasbo sufijskih modrecev.

Jezerska promenada na Bledu je z leti postala prizorišče, kjer se na Okarini tudi spontano pleše. »Pobuda pride s strani gostov, tujcev, ki se na Bledu počutijo sproščeno, medtem ko je Gorenjce težko pripraviti do tega, da bi zaplesali. Ampak ko Gorenjci vidijo, da tujci plešejo, se počasi vendarle priključijo tudi sami,« se smeje Ličof.