Tudi sam sicer štejem nekatere Radonjićeve poteze in izjave pri sojenju in v sami sodbi za neobičajne, presenetljive, »unikatne«, tudi za sporne – toda tako je bilo tudi prvo sojenje dr. Noviču, katerega izrazita pristranskost me je hudo ogorčila (zoper to sem takrat napisal kar šest kritičnih pravnih mnenj z natančno analizo teh očitnih napak in pristranskosti – brez vsakega odgovora!), toda mediji (razen »desnih«) so vse to prikazovali kot povsem normalno sojenje. Zdaj, ko je Radonjića morda (a le v metodi, ne v vsebini!) malo zaneslo v nasprotno smer, bi ga pa kar križali in se še norčevali iz njegove sodbe? Zato ker se je drznil preostro in »pregloboko« pokazati na prav neverjetne napake in »spreglede« pri prvem sojenju? Ali ga je tu kje vnema po iskanju resnice res zanesla za nepristranskega sodnika tudi predaleč, bo, bodite brez skrbi, ugotovljeno v temu namenjenih (in že sproženih) uradnih postopkih – bojim pa se, da pravi cilj medijskih reakcij na njegovo sodbo ni on sam, ki se iz sodstva tako in tako sam umika, ampak diskreditacija njegove, zame več kot prepričljive oprostilne sodbe dr. Noviču. Ker slednji je vendar janševec – in premnogim je to žal dovolj, da slepo verjamejo povsem nedokazanim obtožbam zoper njega.
Ni sicer res, kakor tu že ves čas zavajajo svoje bralce nekateri »desni« mediji, da zoper Noviča sploh ni bilo nikakršnih dokazov. Tožilstvo jih je ponudilo in sodišče v dolgem postopku izvedlo celo vrsto – toda niti eden od njih (in zadosti bi bil že en sam!) ni dokazoval obtoženčeve krivde »zunaj razumnega dvoma«. Nasprotno, resnih in močnih dvomov je pri vseh ostalo mnogo. Toliko, da je to matematični laik Radonjić skušal ponazoriti še z matematičnim izračunom verjetnosti, da bi bil tisti umor res zagrešil obtoženi, in mu je ta izračun pokazal manj kot 10 odstotkov verjetnosti. Povsem nepotreben »izlet« v matematiko, čeprav matematiki pravijo, kot smo lahko prebrali v Dnevniku, da bi bil pravilneje izračunani odstotek verjetnosti še mnogo manjši od tistega, ki ga je izračunal Radonjić. A naj temu dodam bistveno: tudi 50 ali 99-odstotna »izračunana« verjetnost bi bila še vedno samo verjetnost, ne gotovost, ki je potrebna za obsodbo »zunaj razumnega dvoma«.
Dr. Novič je imel pravzaprav še dodatno smolo s tem, da je ponovljeno sojenje prišlo v roke sodnika, ki se ni hotel zadovoljiti z oprostitvijo »zaradi pomanjkanja dokazov«, kot se je temu včasih reklo (pravilno: zaradi nedokazane obtožbe), ampak ga je hotel oprostiti kot dokazano nedolžnega. Rezultat pa bo (zaradi zdaj grozečega zastaranja) najbrž »nekaznovanje zaradi zastaranja«, torej v načelnem pogledu slabši. Tudi v strokovnem tisku sem že plediral, da bi ga zaradi povsem nedokazane obtožbe moralo oprostiti že vrhovno sodišče – žal ga je poslalo (po treh letih povsem nezakonitega pripora!) še v dodatno nekajletno »psihično mrcvarjenje«, ki se bo, kot zdaj kaže, najbrž končalo brez jasne sodbe, z zastaranjem. Kakšne posledice bo (in je že) vse to pustilo na njem, ne vem. In sedanji medijski pritisk na sodnika Radonjića?
Kakšne posledice bo vse to pustilo na naši že tako zelo nizki pravni kulturi, je pa tudi precej jasno: da bodo – ne glede na take ali drugačne sodbe in v njih zapisane dokaze – »levi« še naprej trdno prepričani o krivdi »desnih« in obratno, ob ponavljanju takih »begov v zastaranje« še trdneje kot doslej.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče