Bolj verjetno pa se je sir pred številnimi tisočletji po naključju zgodil marsikomu, ki je namolzel več mleka, kot ga je lahko spil. Človek bi takole čez palec stavil, da največ sira na svetu pojedo Francozi, ampak jih za dobre tri kilograme na osebo na leto prehitijo Grki. Denimo, leta 2003 je Grk v povprečju pojedel dobrih 27 kilogramov sira, Francoz 24, Slovenec pa slabih 11 kilogramov. In zmagovalci v porabi sira izdelujejo odlično feto, rahlo zrnat, drobljiv, a kompakten, rahlo staran sir v slanici, ki ga pridelujejo iz čistega ovčjega ali okoli 70 odstotkov ovčjega in 30 odstotkov kozjega mleka. Leta 2002 so Grki to ime zaščitili in se feta lahko imenuje le sir, ki je iz omenjenih domačih vrst mleka nastal v Grčiji, pa še to le na določenih območjih. Pred tem so sirarji po svetu in tudi pri nas pod tem imenom prodajali čuda stvari. Vsakdo, ki je kdaj obiskal Grčijo, bi moral zato vsaj od daleč poznati ta njihov svetovno znani delikatesni izdelek. Pravzaprav feto poznajo tudi številni, ki Grčiji niso prišli niti blizu, ampak radi dobro jedo. Denimo grška solata je ena od klasik, ki si je noben sladokusec ne zna predstavljati brez fete. Prava grška feta je vsestransko uporabna. Postrežemo jo lahko surovo, kot rezani namizni sir ali v solati. Manj znano je dejstvo, da iz fete, zavite v vlečeno testo, nastane imenitna grška sirova pita, najbližja sorodnica sirovega bureka. Z dodatkom špinače pa špinačna pita oziroma špinačni burek. Ampak najboljša feta je sveža, surova. Pokapamo jo s kakšnim odličnim istrskim oljčnim oljem, posujemo z origanom in postrežemo z oljkami. Če dodamo še na kocke narezane kumare, paradižnik, papriko in čebulo, nastane grška solata, odlična priloga k jedem z žara, ki jo lahko z dobrim kruhom postrežemo kot samostojno jed. Lahko pa jo zgolj popečemo in si jo privoščimo v sendviču … Feta, ki poleg italijanske mocarele in drugih sirov v slanici, kamor štejejo celo naš avtohtoni hudo aromatični mohant, sodi med mehke sire, si je ime sposodila iz italijanščine in pomeni rezina. Ni pa povsem jasno, ali je to zaradi tega, ker jo pred postrežbo na krožniku pač narežemo ali ker so jo nekoč rezali na kose, ki so se podali v sod s slanico. Kdove. Jasno pa je, da po naslednjem receptu nastane imenitna solata.
Solata iz bučk, kumar in fete
2 solatni kumari, 2 mladi bučki, 50 g rukole, 150 g sira feta, 1 limono, 50 g pinjol (ali orehovih jedrc), 3 rezine belega kruha, 2 žlici ekstra deviškega oljčnega olja, 1 žličko morske soli, 1/2 žličke sveže zmletega pisanega popra, zdrobljeni origano, nekaj listov poprove mete. Za preliv še čim boljše ekstra deviško oljčno olje, vinski ali balzamični kis, sol.
Nekaj žlic olja, nekaj žlic kisa in ščep soli dobro razmešamo v skodelici. Pekač obložimo s papirjem za peko. Pečico ogrejemo na 180 stopinj. Pinjole oziroma nasekljane orehe rahlo popečemo v suhi ponvi. Kruhove rezine s skorjo vred narežemo na dva centimetra velike kocke. Zmešamo jih z oljem, ščepcem soli ter s po malo popra in origana. Mešanico stresemo v pekač in ga postavimo v ogreto pečico, da se kocke zlato in hrustljavo zapečejo. Rukolo operemo in otresemo. Kumari in bučki očistimo in neolupljene narežemo na tanke vzdolžne rezine. Stresemo jih v solatno skledo, nanje naribamo limonovo lupinico, prilijemo limonov sok ter dodamo rukolo, dva ščepca soli in malo popra. Sestavine premešamo in stresemo na servirni krožnik ali pa jih pustimo v skledi. Feto narežemo na centimeter velike kocke in jih posujemo po solati. Solato posujemo še s popečenimi kruhovimi kockami, popečenimi pinjolami in metinimi lističi. Vse skupaj prelijemo z dobro premešanim solatnim prelivom in nemudoma postrežemo. Obnese se kot predjed ali solata.
