To nam je povedal zagrebški policist v pogovorih, ki smo jih imeli z njim junija 2019. S tem je potrdil tisto, na kar mednarodne in domače nevladne organizacije, kot so Amnesty International, Human Rights Watch in Are You Syrious opozarjajo že več kot dve leti in pol: hrvaška policija v nasprotju s hrvaškimi in mednarodnimi zakoni sistematično in organizirano izvaja skupinsko izganjanje beguncev z ozemlja Republike Hrvaške na ozemlje Republike Srbije in Bosne in Hercegovine. Pri tem jim ne dovoli, da bi zaprosili za azil na Hrvaškem.
Kljub stotinam pričevanj samih beguncev, ki jih je hrvaška policija nezakonito izgnala v Bosno in Srbijo, kljub posnetkom izgonov, ki so jih zbrale nevladne organizacije in mediji, kljub izjavam prebivalcev Bosne in Hercegovine, ki so videli hrvaško policijo, kako izganja begunce, hrvaško Ministrstvo za notranje zadeve zanika vse obtožbe. Poleg tega trdi, da ne gre za izgon, ampak za zakonito zavračanje na sami meji. A zdaj se je prvič zgodilo, da vir iz policije potrjuje skupinske izgone prosilcev za azil, in to iz Zagreba, daleč od hrvaške meje. Gre za policista z dolgim stažem na zagrebški policiji, čigar identitete zaradi njegove zaščite ne razkrivamo, kot tudi ne policijske postaje, ki ji pripada.
„V začetku leta 2017 sem vrnil prvo skupino migrantov. Ukaze sem dobival od vodje izmene, saj moraš o vsem, kar se zgodi na terenu, obvestiti vodjo izmene. Pokličem torej vodjo izmene, povem, da imamo skupino migrantov. Pogosto nam državljani sporočijo, ko vidijo migrante, včasih tudi sami naletimo nanje na ulici. Vodja izmene mi reče, da me bo poklical čez deset minut. Pokliče me na zasebni mobitel, na katerem se pogovori ne snemajo, in reče, naj jih peljemo na mejo. Migranti govorijo: 'Azil', mi pa: 'No azil', in jih damo v marico, v kateri izključimo zvezo, ki sicer stalno pošilja gps signal, da nihče ne bi vedel, kje smo. Preiščemo jih, brez naloga seveda, da vidimo, kje so vstopili na Hrvaško, ali imajo kak račun lokala, kartico za mobitel, ali pa nam povedo vse oni sami. Ko ugotovimo, iz katere države so prišli, jih peljemo tja. Na poti bi se pri vsakem vstopu in izstopu z območja policijske postaje morali prijaviti operativno-komunikacijskemu centru. In potuje se s potnim nalogom, na katerem vse piše, kam greš in zakaj. Pri vračanju migrantov se ni delalo nič od tega. Vračalo se jih je brez dokumentirane procedure. Kot da jih nikoli nismo našli in pripeljali do meje,“ naš vir pripoveduje o postopku, kako se na nezakonit način vrača migrante.
Sprva ni vedel, da je tak postopek nezakonit. „Ko se je sprožil tisti prvi val beguncev leta 2015, so prihajali organizirano in prejemali smo navodila, kako naj ravnamo. Ko so se pozneje začeli nezakoniti prehodi meje, nam nihče ni povedal, kakšen je postopek. Šele ko smo jih morali kazensko preganjati, saj nismo vseh avtomatično vračali na mejo, smo na spletu preučevali zakone in ugotavljali, kaj je treba narediti. Sami smo se izobraževali in tako prišli do tega, da način, na katerega smo to opravljali, ni v skladu z zakonom.“
Množične kršitve brez pisnih sledi
S takšnim ravnanjem se ne krši samo pravic beguncev, da prosijo za mednarodno zaščito, krši se tudi predpise, po katerih se ne sme izvajati skupinskih izgonov, ampak je treba migrante vračati individualno, in to po postopku, predvidenem v zakonu, ob predpisani dokumentaciji in v dogovoru s policijo države, v katero se jih vrača. Če gremo po vrsti, se na ta način krši Konvencija Združenih narodov o statusu beguncev, Evropska konvencija o človekovih pravicah, Listina EU o temeljnih pravicah, direktive, ki določajo sistem mednarodne zaščite in postopke vračanja državljanov tretjih držav, Zakonik o schengenski meji, hrvaški Zakon o tujcih in Zakon o mednarodni in začasni zaščiti.
Naš vir niti enkrat ni obvestil bosanske in srbske policije, ampak je odpeljal skupino na zeleno mejo in jih same izgnal preko nje. Prav tako ne obstaja nobena pisna sled o takšnem ravnanju.
Niso vračali vseh, ki so jih našli. Če so bile v skupini ženske in otroci ali če je veliko državljanov prijavilo, da so videli migrante, saj ti klici ostajajo zabeleženi, ker se snemajo, ali če so jih našli sredi dneva na cesti, ko obstaja možnost, da bi kdo fotografiral policijo, kako pelje migrante in bi lahko pozneje vprašal, kje so ti ljudje, so ravnali v skladu s predpisanim postopkom. Odpeljali so jih na policijsko postajo, sprožili postopek za ugotavljanje identitete, jih fotografirali, jim vzeli prstne odtise in jih namestili v hotel Porin, kjer se jim da zatočišče do odločitve, ali se bo ugodilo njihovi zahtevi za azil ali ne. Vir tudi pravi, da ni vsak šef izmene ukazal nezakonitega vračanja in tega niso hoteli delati vsi policisti: „Nekaj policistov ni hotelo izvrševati takšnih ukazov, za kazen so pristali pri varovanju zgradb. Šest mesecev varuješ zgradbo in dobiš bistveno manjšo plačo, skupaj med 3.500 in 4.000 kun. Po tem, ko se jim je to zgodilo, nihče več ni zavrnil ukaza, da ne vrne migrantov na mejo. Po pravilniku bi morali zavrniti ukaz, če je protizakonit, in o tem obvestiti neposredno nadrejenega od osebe, ki je izdala protizakonit ukaz. A ne moreš se na nikogar obrniti, saj so ti ukazi prihajali od nadrejenih, katerim bi se ti moral pritožiti. Vsi smo vedeli, da so vodje izmene ukaze dobivali od svojih nadrejenih, to je javna tajna skrivnost. Takšna je hierarhija na ministrstvu za notranje zadeve. Imaš načelnika postaje in tri pomočnike načelnika, noben vodja izmene se tega ni sam spomnil. “ Vsi ukazi so bili ustni in naš vir ni nikoli videl česa zapisanega o tem. Prav tako nikoli ni dobil ukaza, naj uporabi silo ali naj uničuje premoženje beguncev, čeprav so zabeležena številna pričevanja o nasilju policije nad begunci. „Vsekakor so zgodbe o tem krožile, a jaz osebno nisem dobil takšnega ukaza, prav tako nisem videl, da bi kdo od policistov tepel migrante ali jim uničeval mobitele.“
»Policisti se tega nismo samo spomnili«
Opravil je dve vračanji v Bosno in Hercegovino in eno v Srbijo. Vsakič je šlo za skupine mladih moških. Enkrat jih je bilo zadaj v marici devet, dvakrat pa štirinajst. Po zakonu se v zadnjem delu marice lahko vozi največ šest ljudi. Čeprav tri takšna vračanja ne zvenijo kot da bi šlo za pogosto prakso, pa pripomni, da gre za to, kar je moral opraviti v svoji izmeni, da pa je treba pri tem upoštevati vse policiste na vseh zagrebških policijskih postajah in vse izmene preko 365 dni v letu, pri čemer bi prišli do veliko večjega števila nezakonitih vračanj samo na območju Zagreba.
Pristal je, da nastopi v medijih – čeprav bi, če bi se izvedelo, za koga gre, kot pravi, lahko pristal v preiskovalnem zaporu – ker je s tem, kar je delal, zagrešil kaznivo dejanje, za kar bi, pravi, nadrejeni na policiji trdili, da ni bilo nobenega ukaza: „Noben policist se ni sam spomnil, da bi izganjal ljudi čez mejo. Kje bo policistu iz Zagreba prišlo na misel, da bi v marico naložil migrante in jih peljal na mejo? A nihče od šefov ne bo prevzel odgovornosti, če se izve za takšno ravnanje, ampak bodo rekli, da je policist to sam naredil. To pa ni res, ampak so mu to ukazali vodje izmene, pomočniki načelnika, načelnik policijske postaje, načelnik uprave … Po tej verigi je šel ukaz nižje po hierarhiji, do policistov. A tega nihče ne bo povedal in nastradali bodo običajni policisti, ki so najmanj krivi,“ pojasnjuje svoje motive za nastop v medijih.
Za komentar smo prosili tudi varuhinjo človekovih pravic Loro Vidović: „Te izjave žal samo potrjujejo tisto, kar mi govorimo in pišemo že leta, notranje ministrstvo pa zanika brez argumentov. Ponovno se vsiljuje vprašanje, kako v takšnih okoliščinah ugotoviti odgovornost tistih, ki takšno ravnanje ukazujejo in izvajajo, med drugim tudi zato, da bi se zavarovali zaposleni na policiji, ki pošteno opravljajo svoje delo. Poleg tega je eden ključnih argumentov, ki ga na notranjem ministrstvu ves čas poudarjajo, da so zaposleni na policiji šolani za obravnavo migrantov, a zdaj vidimo, da ni tako.“ Vidovićeva tudi pripomni, da notranje ministrstvo njenemu uradu v nasprotju z zakonom preprečuje dostop do podatkov in informacijskega sistema notranjega ministrstva, komunikacija z zaposlenimi na policiji pa se „zreducira na nadzorovano in šablonsko dajanje podatkov.
Amnesty International je v svojem obsežnem poročilu, objavljenem marca 2019, prav tako ugotovil, da so sistematični skupinski izgoni, ki jih včasih spremljata nasilje in zastraševanje, nekaj običajnega na meji med Hrvaško in Bosno in Hercegovino.
Milena Zajović Milka iz nevladne organizacije Are You Syrious pravi, da je bilo po njihovih ocenah leta 2018 kar 10.000 izgonov s Hrvaške.
„Nezakonite prakse hrvaške policije presegajo vsako verodostojno možnost zanikanja. Razsežnosti in doslednost poročil, videoposnetkov in vznemirjajočih pričevanj ljudi, ki so v rokah hrvaške policije izkusili slabo ravnanje, kaže na sistematično in namerno politiko hrvaških oblasti, ne pa na dobro organizirano zaroto beguncev in migrantov, da bi dobili mednarodno zaščito, kot pogosto sugerira hrvaško ministrstvo za notranje zadeve. S tem ko želi s skrbnim varovanjem zunanje meje EU pokazati svojo pripravljenost na vstop v schengensko območje leta 2020, je Hrvaška postala eden od marljivih evropskih čuvarjev vrat. V svojem pristopu do migracij se hrvaške oblasti nevarno približujejo ravnanju madžarske vlade, proti kateri je Evropska komisija začela postopek zaradi kršitve predpisov EU,“ nam je zadevo komentirala Jelena Sesar, avtorica poročila Amnesty International. Dodala je, da je treba nekaj časa preživeti na bosanski strani meje, da bi videli, kako je s skupinami ljudi, ki so jih izgnali globoko s hrvaškega ozemlja. To smo tudi storili.
V Veliki Kladuši in Bihaću smo konec junija 2019 slišali na desetine podobnih pričevanj beguncev: prečkali so hrvaško mejo, policija jih je ujela, razbila jim je mobitele, da ne morejo dokazati, kje so jih ujeli, da ne morejo dokumentirati, kaj so jim policisti storili, in da bi jim otežili nov prehod meje. Večino je hrvaška policija tudi pretepla. Mnogi so nam pokazali sveže poškodbe, kot tudi brazgotine, ki so sledovi nasilja hrvaške policije.
Umar (18), Rizwan (18) in Ali (19) so iz Pakistana in hrvaška policija jih je večkrat vrnila v Bosno. Tepla jih je s palico. Vzela jim je denar. Dokumente, ki so jih dobili v Bosni, so jim uničili. Stvari, tudi spalno vrečo, so jim zažgali. Enkrat so prišli do Slovenije, a jih je ujela slovenska policija in predala hrvaški policiji, ki jih je izgnala v Bosno. Slovenska policija jih ni tepla. „Croatian police very bad,“ ponavljajo, Umar pa vsakič doda: „I'm sorry, madam“, ker sem s Hrvaške in noče, da bi bila užaljena zaradi njihovega slabega mnenja o hrvaški policiji.
Jelena Sesar potrjuje, da so dokumentirali številne primere prisilnega vračanja iz Slovenije in celo iz Italije v Bosno in Hercegovino: „Zdi se, da takšna vračanja potekajo na dobro organiziran način in ob učinkovitem sodelovanju italijanske, slovenske in hrvaške policije, čeprav ne gre za sistematično prakso.“
Tudi župan Bihaća Šuhret Fazlić je nezadovoljen z ravnanjem hrvaške policije. Z njim smo se pogovarjali v bližini Bihaća, kjer je med lovom januarja letos naletel na dva oborožena hrvaška policista, ki sta pripeljala skupino od 30 do 40 migrantov. „Bili so nekako 500 metrov od meje s Hrvaško. Predstavil sem se tema dvema policistoma in jima rekel, da sta na bosanskem ozemlju in da je to, kar počneta, nezakonito. Eden od njiju je skomignil z rameni in rekel, da sta dobila takšne ukaze. Poznam tudi ime tega policista, a mu nočem delati težav.“ Hrvaški notranji minister Davor Božinović je celo te županove trditve označil za „insinuacije“ in „lažne obtožbe“.
Minister Božinović se očitno čuti dovolj močnega in varnega, da lahko zanika vse dokaze o nezakonitem ravnanju policije, ki jo vodi. Ali to pomeni, da ima podporo v EU pri obrambi njene zunanje meje ne glede na to, katera sredstva uporablja? „Trditve o zlorabah hrvaške policije jemljejo veliko bolj resno izven Hrvaške. Komisarka Sveta Evrope za človekove pravice, posebni odposlanec Sveta Evrope za migracije, Evropski parlament in Evropska komisija so od hrvaških oblasti zahtevali, da preiščejo te trditve, in vztrajajo pri tem, da mora Hrvaška nadzirati svoje meje povsem v skladu z evropskimi zakoni. Evropska komisija je od hrvaških oblasti zahtevala tudi, da okrepijo trenutno precej neučinkovit mehanizem nadzora, s katerimi se spremlja njihove prakse na meji, kar bi pomenilo med drugim neodvisen nadzor nevladnih organizacij. V resnici so odgovorni v EU pošiljali Hrvaški različne signale. Obenem so kritizirali dokumentirane nezakonitosti hrvaške policije in hvalili hrvaške oblasti za varovanje mej EU. Evropska komisija je v zadnjih nekaj letih Hrvaški namenila tudi 100 milijonov evrov, od česar je pomemben del namenjen nadzoru in upravljanju meje, vključno s financiranjem plač zaposlenih na policiji, kljub verodostojnim dokazom o represivnih ukrepih, ki jih uporabljajo taisti policisti. Ko je zagotovila sredstva in zamudila priložnost, da bi javno in odločno pozvala Hrvaško k odgovornosti zaradi omenjenega ravnanja z begunci in migranti, je EU de facto odobrila takšno obnašanje,“ pravi Jelena Sesar.
Hrvaško ministrstvo za notranje zadeve smo prosili za komentar naših ugotovitev, a nismo dobili odgovora.
