Pšenica Kovačič, mačja vedenjska terapevtka: Mačke niso ekipne živali kot psi

Največ vprašanj prejmem na temo iztrebljanja, predvsem uriniranja zunaj mačjega stranišča in združevanja muc. Pri prvem problemu je težava navadno v higieni oziroma neustrezni postavitvi stranišča, hranilnice, vodnih virov, igralnice, počivalnic, razglednih točk, v veliko primerih pa ta zagata sovpada s prenovo v stanovanju. Seveda so vzroki lahko tudi drugačni, zdravstveni ali kompleksno čustveni. Po navadi se skrbniki odzovejo šele takrat, ko je vedenje zanje moteče in že dlje časa prisotno. Pri združevanju živali pa so velikokrat predvsem neučakani in imajo previsoka pričakovanja.

Temperament je konsistentno in stabilno vedenje, rezultat genetike ter družbenega in fizičnega okolja. V grobi osnovi ga delimo na tri osebnosti: aktivno – agresivno, plašno – živčno, samozavestno – sproščeno. V zavetiščih v tujini opravljajo teste temperamentov, na podlagi katerih lažje oddajo mačko v pravi in dober dom.

Izogibamo se korekciji s kaznijo. Ne želimo le spremeniti vedenja s treningom, ampak s prilagoditvijo vedenja prispevati k pozitivnemu čustvenemu sistemu. Če kazen že »mora« biti, naj bo mila in dana v pravem trenutku. Mački ne ploskamo na uho, je ne škropimo, grabimo za gubo ali tresemo, to uporabimo le v urgentnih situacijah, ko je to edino, kar lahko naredimo, da žival rešimo. Glede površin – mačka ne razume, česa ne sme in zakaj. Če vemo, da mačka rada skače na polico, kjer imamo babičine kristalne kozarce, se vprašajmo, kaj je za nas pomembnejše, zadovoljstvo živega bitja ali pogled na prašne kristalne kozarce. Zanjo so zanimivi mehka ležišča, igrače s skritimi briketi, mačja meta, baldrijan… Problem praskanja se rešuje z več praskalnimi površinami, ne zgolj z enim praskalnikom, morda praskalnimi odejami, položenimi čez mesto, na katerem si ne želimo sledov mačjih krempljev. Pri ohranjanju zanimanja za igrače pa je pomembno, da imamo več različnih, ki krožijo, torej niso vse hkrati v uporabi. Predmete, za katere ne želimo, da jih uporablja, preprosto pospravimo. Mačkam moramo nenehno ponujati novosti, saj so neofili.

Zgodovinsko mačk nismo vzrejali z določenim namenom – tako kot pse (ovčar, čuvaj, lovec…). Bile so lovke na glodalce, ptiče, plazilce, delale so torej to, kar je zanje naravno. Pri tem bi omenila mit o samotarskih mačkah. Mačke so selektivno družabne, ne moremo trditi, da so samotarke, če denimo same lovijo. Niso ekipne živali, kot so psi, zato je trening z njimi tudi malo drugačen, saj je genetika druga. A učne teorije veljajo za vsa živa bitja. Psi hitreje sledijo usmerjanju z roko kot mačke, a mačke se hitreje odzovejo na gibajoč predmet. Zato je target kliker odličen za trening. Psi hitreje prosijo za pomoč vodnika kot mačke, ki raje same rešujejo probleme. Niso manj učljive, le drugačen pristop potrebujejo.

Poznati moramo njeno naravno vedenje in vedeti, kaj ji lahko določimo mi, denimo iztrebljanje v mačje stranišče, prepoved hoje po pultu in plezanja po zavesah, praskanja kavča, zbujanja lastnika sredi noči… Veliko vedenj se da omiliti ali izničiti, moramo pa se vprašati, v kolikšni meri živali lahko omejimo izražanje. Neželeno vedenje je treba bodisi sprejeti, če ni nevarno za mačko ali za druge oziroma ni izraz stiske, bodisi ji ponuditi alternativo, jo skozi igriv trening odvaditi neželenega vedenja ali spremeniti rutino in obogatiti njeno družbeno-fizično okolje. Če vas muc zjutraj zbuja za hrano, mu čez noč pustite po stanovanju hrano v sestavljenem hranilniku ali skrite zaklade, uporabite lahko tudi avtomatski hranilnik… Če imamo mačko, moramo sklepati kompromise, in to večinoma v njeno korist. Glede na to, da ji vse določamo mi, ni nič narobe, če ji pustimo verjeti, da ima ona vse pod nadzorom.

Je precej podobna pasji: interaktivno hranjenje, trikci, raziskovanje. Deluje po principu že znanih učnih tehnik, klasičnega in operativnega pogojevanja, če omenim le ti dve. Enostavnejše in učinkovitejše je učenje z uporabo klikerja, predmeta, ki s pritiskom na gumb odda zvok, ki označi želeno vedenje. Najprej je treba ugotoviti, kaj posamezni mački predstavlja nagrado: hrana, igrača, česanje, mačja trava, dotik…, nato jo začnemo seznanjati s klikerjem, da ve, da ta napoveduje nekaj dobrega. Izhajamo iz vedenj, ki so za mačko naravna. Seanse so kratke, v začetku lahko samo do pet klikov, nato od tri do pet minut učenja z odmori. Idej je ogromno, a se gre počasi oziroma v tempu, ki ga narekuje mačka. Nič ni narobe s kompleksnimi izzivi, le paziti moramo, da ne pride do frustracije.

V tujini so prostoživeče mačke razdeljene na več tipov, glede na izvor (ali kdo skrbi zanje ali ne) oziroma stopnjo udomačenosti, njihov dom in število mačk v domu ali koloniji. Delijo se na udomačeno, zapuščeno ali pogrešano, potepuško ali nikogaršnjo in prostoživečo. Vsi zgornji parametri pa vplivajo na značaj in vedenje mačke. Vsaka mačka je kombinacija dednosti in okolja, recimo prostoživeče mačke imajo več uličnega znanja, lastniške pa lahko razvijejo več drugih kognitivnih zmogljivosti. Bolj so zadovoljene osnovne potrebe, hitreje in lažje mačke razvijajo nove gibalne, intelektualne in družabne sposobnosti.

To, da uresničujejo svoje želje, ne pa mačkinih potreb.

Pohvalno je, da večina skrbnikov, preden stopi v stik z mano, že naredi domačo nalogo, torej se o problemu pozanima prek družbenih medijev, spleta ali prebere knjigo, a tam je vsebina lahko zastarela, površna in ne ustreza reševanju prav tega primera. Veliko ljudi se name obrne pozno, ko je vedenje že utrjeno in je treba včasih precej več kot samo obogatiti družbeno-fizično okolje. Ko predlagam trening in modifikacijo vedenja, jih večina obupa. Pomembno pa je vedeti, da osnovna intelektualno-gibalna telovadba prispeva k pozitivnemu čustvenemu sistemu.