»Osvežujoče je biti tukaj. Na slovenski obali pred tem še nisem bil,« je dejal Yonas Micael, ki biva v izpostavi azilnega doma v Kotnikovi ulici v Ljubljani. »Še posebno lepo je, ker mi morje izvabi spomine na dom in na mamo, ki je doma iz obalnega mesta Massawa v Eritreji. Med počitnicami sem vsako leto hodil tja,« se je nasmehnil, ko je že nekaj časa počival zleknjen na brisači.
V zadnjih letih nekatere prostovoljske in aktivistične skupine begunce tu in tam peljejo na morje. Na avtobusu je bil tokrat skupaj s sotrpini večinoma iz Afganistana, Iraka, Sirije, Eritreje tudi Yonas Micael. V Sloveniji je že skoraj leto dni in še vedno čaka na odgovor, ali bo dobil begunski status, kot ga je dobilo mnogo drugih Eritrejcev. »Takšen izlet dobro vpliva na psiho, kajti malo prekrije temne prostore, ki jih imaš v sebi,« je dejal, ko je pogovor prešel k drugim, zanj pomembnim, a manj prijetnim temam. Še lani je hodil po poti, po kateri je hodilo tudi tistih več kot sto ljudi, ki jim je pred dnevi slovenska policija ukazala, naj se uležejo na tla, preden jih je prijela. Tudi njega bi lahko doletela takšna ali podobna usoda. Lahko bi se na primer utopil v Kolpi ali pa bi ga Slovenija vrnila na Hrvaško.
Sestrica ga čaka na Norveškem
»Prišel sem po balkanski poti… Ko se spomniš na težak položaj, v katerem si bil, ne moreš verjeti, da si vse to prestal. O drugem ne moremo ničesar vedeti, dokler ne stopimo v njegove čevlje,« je dejal. »Toda ne glede na to, kar si prestal, se težave vedno na novo pojavijo. Zamenjajo barvo in ime, a so vedno tu.« In zdaj ima drugačne težave. Predstavlja jih predvsem čakanje na azil, ki ubija duha. Lahko pa mu ni niti, ko za mizerno plačo dela v enem od skladišč. Soočati se mora tudi z ovirami vključevanja v družbo. »Nočem biti pesimist, ampak včasih je med ljudmi precej ignorance, vidim različne načine zavračanja,« je dejal in dodal, da se skuša ves čas dokazovati drugim ljudem, da si zasluži biti del te družbe. Nato pa se je spomnil prijetne izkušnje: »V petek sem govoril s sodelavcem. Začel je pogovor, ko me je vprašal: 'A bo?' Zanimalo ga je, kdo sem. Lep je občutek, ko najdeš nekoga, ki se zanima zate. To je bil poživljajoč trenutek.«
Yonas Micael je po poklicu inženir informacijske tehnologije, ta certifikat si želi pridobiti tudi v Sloveniji. Še prej pa namerava storiti nekaj drugega. »Moja družina živi na Norveškem. Desetletna sestrica me je vprašala, ali jih bom prišel obiskat za minuli božič. Odgovoril sem ji, da bom, saj sem mislil, da bo proces odločanja o azilni prošnji krajši. Letos me je spet vprašala, ali pridem za naslednji božič. Upam, da mi bo zdaj uspelo,« je dejal, preden se je vrnil k dnevu počitka na izolski plaži.
