Tega zagotovo ne bo zmanjkalo, pa tudi kerozina ne bo v njem, nam sporočajo ti podjetniški veleumi. Res, česa tako perverznega verjetno še nismo doživeli.
V stranki Oljka smo ogorčeni nad cinizmom vodilnih odločevalcev v naši največji vinski kleti. Ti se v bitki za dobiček ne ustavijo niti ob elementarnih katastrofah, ob katerih je ogroženo življenje prebivalcev. Kerozin neizbežno pronica proti vodnemu zajetju Rižanskega vodovoda, mi pa naj bi si čim prej nakupili kartone vina, da bi si blažili žejo, ko bo v naših pipah presahnila pitna voda!
Čeprav se Istranom in drugim prebivalcem Slovenije zdi pitna voda samoumevna in čeprav smo zaščito pitne vode za vsak slučaj vendarle zapisali še v ustavo, postaja to vedno bolj neprecenljiva dobrina. Analitiki in svetovni geostrategi so že pred desetletji napovedovali, da bo naslednja velika vojna za vodo. V ozadju teh napovedi pa multinacionalke potihem že dolgo privatizirajo vodne vire in iz nedotaknjene čiste vode izdelujejo umetne pijače vseh vrst, njihovi dobički pa segajo v nebo. Kje je tu pravica do (čiste) pitne vode?
Je torej to sporočilo plakatov Vinakoper? Kaj nam mar pitna voda, imamo vino, pa čeprav s cirozo na jetrih! Kot da bi klicali po ekološki katastrofi in jo nazadnje s svojimi plakati dočakali v nizkem startu.
Zaradi popolne odsotnosti posluha do temeljnih potreb ljudi in njihovih ustavnih pravic zato v stranki Oljka pozivamo direktorja podjetja Vinakoper Boruta Fakina k nepreklicnemu odstopu. Njegovo izkrivljeno razumevanje kulture pitja in neobčutljivost za temeljne človekove pravice dovolj zgovorno pričata, da to ni pravi človek na pravem mestu.
Valter Krmac, predsednik Oljke
