Doslej sem poznal le enega Epsteina, Jeana, francoskega režiserja, avtorja skoraj 40 filmov, ki pa se je v filmsko zgodovino zapisal zlasti z dvema, z Glace à trois faces (Ogledalo s tremi stranmi, 1927) in Propad hiše Usher (1928), pri katerem se je kot njegov asistent učil filma Luis Buñuel. Jean Epstein je napisal tudi vrsto knjig o filmu, a spet bi izpostavil le dve – Le Cinéma du Diable (Hudičev film) in L'Intelligence d'une machine (Umnost stroja). Imenitni knjigi, prva je reševala film pred tedanjo katoliško moralistično kampanjo, ki je videla v njem »hudičevo zadevo«, druga pa je ne le nekakšna sinteza estetike, psihologije in filozofije filma, marveč vsebuje tudi pasuse, ki so morali leta 1946, ko je bila objavljena, spominjati na znanstveno fantastiko. Epstein namreč trdi, da je film »več kot instrument, ki zamenjuje ali podaljšuje naše čute – je surogat organa, ki je sedež koordinacije percepcije, se pravi možganski surogat«. Za Epsteina je film nič manj kot primer umetne inteligence: »stroj za mišljenje, tako kot računalnik«. In še več: »Filmska misel se bo razvila v robotih.«
Za drugega Epsteina, Jeffreyja, današnjega in ameriškega, sem zvedel iz medijev. Ti so poročali, da se je ta milijarder znašel v zaporu pod obtožbo, da je posiljeva...
V ZDA se sprašujejo, zakaj je Trumpov minister za delo pred leti kot tožilec odobril očitno milo kazen za milijarderja Jeffreyja Epsteina, ki je zdaj...
