Glasbeni festival Les Suds, ki so ga v južnofrancoskem mestecu Arles pripravili že 24. po vrsti, se drži ideje festivala kot praznika, radostnega druženja ob glasbi. V zadnjih letih finančno nekoliko okleščen program je sicer morda res malo očitneje kazal svoje šive, denimo nujnost velikih imen, ki naj bi privabila množice, a največkrat razočarajo. Vendar je to več kot uravnotežil čedalje bolj inovativen izbor manjših dogodkov na številnih prizoriščih.

Med prvimi, zvezdniškimi imeni sta bila letos nekoliko utrujeni Bobby McFerrin in legendarni bolgarski zbor Le Mystère des voix bulgares, ki se je za novi album odločil posodobiti svoj repertoar. Namesto ljudskih pesmi, s katerimi je zaslovel, je tako predstavil posebej zanje napisane nove skladbe, nekatere celo ob spremljavi beatboxerja, ki so pustile vtis, da se je monumentalna osupljivost njihovih glasov s tem žal zabrisala.

Plesno privlačna angažiranost

V nasprotju s tem je na osrednjem prizorišču antičnega gledališča navdušil večer z dvema pevkama in kitaristkama. Najprej Kanadčanko haitskega rodu Mélisso Laveux, ki se je z zadnjim albumom Radyo Siwèl, prvim, na katerem poje izključno v kreolščini, tudi mednarodno uveljavila. Z rockersko in soulovsko obarvano glasbo, ki le mestoma z zvoki kitare dobiva pridih »otoških« melodij, izrazito drugačnost pa ji daje predvsem zelo svojski, mehko zaobljen pevkin glas z angažiranimi besedili o haitski sodobnosti in zgodovini, je bila brez velikih napovedi prijetno presenečenje festivala.

Sledila ji je malijska diva Fatoumata Diawara, ki se je marsikdo spomni iz filma Timbuktu in je leta 2012 že nastopila tudi v mariborskem klubu Satchmo, odtlej pa si je pridobila sloves enega najlepših malijskih glasov. V njegovo svilnato mehkobo se je mešalo tudi nemalo raskavosti, saj si je pevka privoščila kar nekaj glasovnih eksperimentiranj. Fatoumata Diawara se tako kot mnogi drugi sodobni afriški umetniki trudi s svojim nastopom in podobo izrazito podajati pozitivno podobo Afrike, čeprav njena besedila v bambarščini večinoma obravnavajo kočljiva politična in družbena vprašanja afriške stvarnosti. Njena različica malijskega bluesa s primesmi funka in afrobeata (poklonu Feli Kutiju) z lahkoto očara in razpleše občinstvo, kar ji je kljub visoki nosečnosti z zapeljivo, a vendarle silovito energijo uspelo tudi v Arlesu.

Združevanja različnih glasov

Na festivalih glasb sveta, kakršen je arlski, je marsikdaj slišati najrazličnejše, velikokrat vprašljive hibride tradicionalnih in sodobnejših glasb raznoterih izvorov. Navdušujoč primerek takega world fusiona smo lahko poslušali na nočnem, bolj plesnem prizorišču v nedavno obnovljenih železniških delavnicah. Srečanje pariške skupine Arat Kilo, ki se je izvorno navdihovala predvsem iz etiojazza, malijske pevke Mamani Keite (nekoč vokalne spremljevalke Salifa Keite) in ameriškega raperja in slamerja Mika Ladda (ki je med drugim sodeloval tudi z Artom Lindsayjem in Marcom Ribotom) zaznamuje izjemen eklekticizem, kakršnega so si Arat Kilo privoščili že ob prejšnjih podobnih sodelovanjih z vabljenimi glasbeniki. A v tokratni kombinaciji so se sodelujoči prepričljivo zlili v preplet Laddove urbane sunkovitosti, vznesene liričnosti malijske pevke in silovito barvite spremljave. Nedvomno eden od najbolj evforičnih trenutkov festivala, do konca poln presenečenj.

Pozno popoldanski cikel izbranih koncertov na najintimnejšem prizorišču festivala je letos uvedel tudi pri nas znani harmonikar Mario Batkovič, ki mu je ambient notranjega dvorišča nadškofijske palače dodal še nekaj meditativne hipnotičnosti. Še izraziteje je bilo to na zadnjem koncertu tega cikla, na katerem je pod naslovom Krik Kaira nastopil egiptovski pevec Abdulah Miniawy ob spremljavi saksofonista Petra Corserja in čelista Karstena Hochapfla. Pevec in slamer, ki ga označujejo kot glas egiptovske revolucije in glasnika tamkajšnje mlade generacije, je od prihoda v Evropo leta 2014 svojo aktivistično poezijo, ki se navdihuje v sufizmu, že močno prepletel s tukajšnjimi vplivi. V tem okviru je njegovo eterično petje skorajda spominjalo na gregorijanske korale, bolj recitativni, slamerski komadi pa na eksperimentalno poezijo z glasbeno improvizacijo. Ščepec glasovskega minimalizma v inštrumentalni spremljavi pa je prispeval ravno pravo dozo repeticije za naša evropska ušesa, da je koncert lahko zazibal v očarano blaženost.