Bolj idilično okolje od tistega, v katerem se odvija Grossmannov festival, si je pravzaprav težko zamisliti. Ljutomer je izjemno prijetno mestece, še bolj osupljiva pa so valovita pobočja ljutomersko-ormoških goric, posejanih z vinogradi. Razgled z vinske ceste, ki vodi od Ljutomera do Jeruzalema, resnično deluje kot prizor iz fantazijskega filma, zato ni težko razumeti, zakaj so se organizatorji odločili Grossmannov festival izpeljati prav tam.
V petnajstih letih je festival obiskalo lepo število svetovno znanih gostov, med njimi Christopher Lee, Roger Corman, Udo Kier, Jan Harlan, postal pa je tudi član Evropske federacije fantastičnih filmskih festivalov. Ameriška revija MovieMaker Magazine je festival pred nekaj leti uvrstila med pet najboljših žanrskih filmskih festivalov na svetu, četudi je njegovo mesto pozneje nekoliko znižala in ga uvrstila med najboljših trideset.
Zombiji vsepovsod
S priljubljenostjo Grossmannovega festivala ima bržkone največ opraviti spremljevalni program, za katerega so organizatorji tudi letos izkazali nezmotljiv občutek. Z razstavami, zombi karaokami, koncerti, delavnicami likovnega ustvarjanja in prleške kuhinje, čarovniško povorko in parado zombijev, predstavami, filmskim kvizom, subkulturno tržnico in drugimi dogodki se pač ne more meriti noben drug filmski festival v Sloveniji.
Težko se je sicer izogniti občutku, da filmski program v primerjavi s spremljevalnim (in vinskim) nekoliko zaostaja. Povedno je že dejstvo, da v glavnem tekmovalnem programu ni bilo niti enega filma, ki bi ga posnela režiserka, v treh tričlanskih žirijah, ki so podeljevale nagrade, pa ni bilo niti ene članice – kar se zdi še posebej kratkovidno glede na to, kako jasno v zadnjem času postaja, da ne obstaja nikakršna »univerzalno najboljša umetnost«, temveč so kriteriji za estetsko in umetniško vrednost filmov vselej odvisni od ozadja tistega, ki presoja.
Nizanje klišejev
Če so v filmski program organizatorji uvrstili žanrske filme z vsega sveta, od Indije do Brazilije, potem je bil veliko večje razočaranje slovenski predstavnik, sploh zato, ker je bil vsaj med slovenskimi obiskovalci festivala zagotovo med najbolj pričakovanimi. Pod Prekletstvo Valburge se je namreč podpisal Tomaž Gorkič, režiser prve slovenske celovečerne grozljivke, Idile iz leta 2015. Da je Idila film, ki iz žanrskih klišejev in konvencij zna ustvariti inteligentno celoto, so prepoznali tudi na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, kjer je dobil štiri vesne, vključno z nagrado za najboljši film. Morda je Prekletstvo Valburge podleglo »prekletstvu drugega filma« – dejstvo je, da se ne more pohvaliti z ničimer podobnim. V zgodbi o treh moških, ki se namenijo zaslužiti tako, da bi turiste peljali na izmišljeno turo po bližnjem »dvorcu, v katerem straši«, so žanrski klišeji zgolj klišeji, nanizani drug za drugim; dialogi, ki naj bi zabavali s svojo odvratnostjo, so zgolj dolgočasni in razvlečeni v svoji vulgarnosti; zaplet je nejasen in deluje le kot sredstvo za fetišistično nasilje.
Gre za film, ki ga še posebno navdušuje to, da lahko vse igralke, ki v njem nastopajo, obleče v oprijeta oblačila, visoke pete, kratka krila in podobno, in jih nato posname, kako bežijo, kričijo od groze, moledujejo za življenje, imajo okrog vratu zategnjene verige in končno, kako jih tako ali drugače izmaličijo – vključujoč prav vse slasherske klišeje iz sedemdesetih, vključno s »promiskuitetno« žensko, ki jo skupi prva, pa do »zadnjega dekleta«. Sprva delujeta obetavno vsaj Tanja Ribič in Jonas Žnidaršič kot par alkoholičnih avstrijskih turistov, ki nasilje nonšalantno spremlja s pločevinko piva v roki, a film z razvlečenimi, premalo izdelanimi dialogi nazadnje uniči tudi njuna lika. Edino, kar je v Gorkičevem drugem filmu grozljivega, je skratka to, kako slab je.
