Revijo Playboy beremo in gledamo že zelo dolgo. Zaradi dobrih intervjujev in seveda lepih, pomanjkljivo oblečenih deklet. Ko smo ga pred dnevi zagledali na polici avtomobila, nam sprva ni bilo nič jasno. Le zakaj bi ga nekdo pustil tam ležati? Nato je vse skupaj dobilo smisel. Playboy in volkswagen golf prve generacije imata namreč skupnega veliko več, kot bi sodili na prvo žogo. Urbana legenda namreč veleva, da si mora revijo kupiti prav vsak lastnik golfa mk1, in to točno določeno. Mesec in leto revije se morata namreč ujemati s prvo registracijo avtomobila. Rečeno, storjeno, tudi v našem primeru. Med vožnjami prvega golfa, registriranega junija 1979, tako na zadnji polici ni manjkal Playboy. Na zadovoljstvo lastnika Maria Kocbeka in še večje zadovoljstvo voznika, ki pelje za petami zeleno obarvanega lepotca in si lahko oči spočije ne samo ob gledanju zadka 40 let starega golfa, temveč tudi enako stare naslovnice Playboya.
Prvi golf je nekaj posebnega. Ne zgolj zato, ker je šlo v primerjavi s tedanjimi avtomobili na slovenskih cestah za štirikolesnik z veliko začetnico, temveč tudi, ker so ga izdelovali v Sarajevu. A sarajevski v primerjavi z wolfsburškim ni bil prav nič cenejši (zanj je bilo treba odšteti 107.880 jugoslovanskih dinarjev), pa tudi na prvi pogled sta si bila (skoraj) identična. Lastnik je bil velik frajer, saj je moral imeti nekaj več pod palcem (avans je predstavljal 75 odstotkov končne cene), golf pa se mu je oddolžil z zglednim udobjem in prostornostjo za tiste čase. Ko smo zasedli zadnjo klop, ki je kljub zgolj trivratni karoseriji zlahka dosegljiva, smo presenečeni ugotavljali, kako razkošno so odmerjeni centimetri za glavo in noge dveh potnikov. Luknja v zadku (beri: prtljažnik) je na prvi pogled majhna, a toliko bolj globoka, zato ne bodite presenečeni, da prtljago golta še hitreje kot zgoraj podpisani zrele jagode. Zavedanje, da vozimo avtomobil letnik 1979, je bilo prisotno od prvega trenutka, ko smo zasedli mesto za volanskim obročem. Hitro smo ugotovili, da je nezahteven za vožnjo. Obrneš ključ in 1,1-litrski motor zarohni. Volan se morebiti zdi prevelik, a je, čeprav nima servo podpore, zlahka vodljiv. Čisto avtomatsko iztegnemo roko do varnostnega pasu in se z njim privežemo. Ni samoumevno, saj ga ob prihodu na trg maja 1974 golf še ni imel, prav tako ne vzglavnikov na sedežih. Zavedanje, da motorju s 50 konji moči mazohistična nrav ni blizu, je nujna že od prvega kilometra, zato stopalke za plin ne pritiskamo do konca. »Najbolj mu ustrezajo hitrosti okoli 80 km/h, je pa res, da sem se z njim peljal tudi 150 km/h,« nam pojasni »inštruktor« Mario Kocbek, mi pa si predstavljamo, da ga more biti ob tako hitri vožnji veliko v hlačah. Prednja sedeža sta udobna, malce celo spominjata na fotelj, na desnem je sploh moč početi marsikaj zanimivega. Da je bil kot nalašč primeren za vroči seks, nam neuradno izda lastnik, ki je danes že v letih in mu je v mladosti golf služil tudi kot poligon za izživljanje hormonov.
Lepo je ohranjen, si mislimo, vedoč, da bi ga pri 40 letih moral vsaj malce načeti zob časa. O rji ni ne duha ne sluha. Obnova je pač trajala dve leti, v tem času je zamenjal tudi barvo, namesto rdeče je danes obarvan v zeleno, ki mu odlično pristoji in je del golfa prej izjema kot pravilo. Čeprav je bil testni dan vroč, presenetljivo klime nismo pogrešali, le obe prednji šipi smo malce pomaknili navzdol; ročno seveda. Smo pa med vožnjo dobili občutek, da nas nekateri gledajo po strani. Sploh zeleni nad zelenim ne bodo navdušeni, saj ne premore katalizatorja. Ali prevedeno, ne prizanaša naravi. Tik preden motor ugasnemo, vržemo oko še na števec, kjer je izpisana številka malce več od 61.000 kilometrov. V 40 letih vožnje. Tudi zato nam je jasno, zakaj je še dandanes kot štirikolesni mladenič. Imeli bi ga, navržemo lastniku, ko mu izročimo ključ. Samo nasmehne se in zdrdra, da ni naprodaj. Nič čudnega, golf mk1 je pač avto za dušo. Čeprav za današnje razmere oskubljen, omogoča prvinsko vožnjo in spominja na čase, ko naj bi živeli bolje. Tudi zato se ga splača imeti.
