Deveti julij 2001 si bo Goran Ivanišević dobro zapomnil. Organizatorji velikega slama v Wimbledonu so mu naredili uslugo, ko so ga v glavni žreb uvrstili s posebnim povabilom, saj na prejšnjih turnirjih tistega leta ni ravno blestel. Kljub temu je bil magnet za gledalce, navsezadnje je bil že trikrat finalist, a vedno poražen. Nato pa se je zgodilo… Tekmeci so padali drug za drugim, vse do finala, ko mu je nasproti stal Avstralec Patrick Rafter. Vsi, ki smo si ta finale ogledali v živo, smo vedeli, da je to dan Hrvata in da mu je velika zmaga usojena. Zmagal je, in sicer z 9:7 v odločilnem petem nizu. Vse drugo je zgodovina.
Med fantoma ni bilo nikakršnih zamer, kar sta pokazala 18 let kasneje, ko sta znova prekrižala loparja, tokrat kot del ekshibicije na turnirju v Umagu. Zmagovalec tokrat ni bil pomemben, je pa danes 47-letni Ivanišević prikazal nekaj več teniškega znanja in slavil zmago s 6:4 in 6:4. Nekaj tisoč gledalcev na polnem stadionu je bilo navdušenih, leto mlajši Avstralec pa je pokazal, da na mreži še vedno zna igrati tenis, ki ga danes med profesionalci tako rekoč nihče ne igra več. »Prihod Rafterja v Umag je bil češnja na torti. To je bil moj zadnji ekshibicijski dvoboj v Umagu,« so bile besede Ivaniševića. Ta je v minulih letih za zabavo prekrižal loparja z Američanom Andrejem Agassijem (ta ga je v Wimbledonu v finalu presenetljivo premagal leta 1992) in Špancem Juanom Carlosom Ferrerom, pa tudi z rojakom Goranom Prpićem, s katerim sta leta 1990 odigrala prvi finale v Umagu. Rafter, prav tako uvrščen na večni seznam zmagovalcev turnirjev za veliki slam – leta 1997 in 1998 je bil najboljši na odprtem prvenstvu ZDA –, je dejal, da na Hrvaško ni prišel zgolj zaradi ekshibicijske tekme, temveč bo tam preživel tudi dopust. »Želim videti Korčulo in Dubrovnik. Sem velik ljubitelj Igre prestolov in želim obiskati lokacije, kjer so jo snemali. Tega se zelo veselim,« je dejal nekdanji tenisač, konec leta 1999 celo številka ena na svetu.
