Z ebolo se vsak dan okuži 12 ljudi. Žarišče bolezni je v vzhodnih provincah DR Kongo, kjer so proti virusu ebola do začetka julija cepili že približno 141.000 oseb. Tokratni izbruh je drugi največji v zgodovini, na prvem mestu je epidemija v zahodni Afriki med letoma 2014 in 2016, ko se je z virusom ebola okužilo več kot 28.000 oseb, od teh pa jih je umrlo več kot 11.000, piše britanski Guardian.
Tokratni izbruh je dosegel kritično točko s pojavom obolele osebe v mestu Goma na vzhodu države. Mesto ima dva milijona prebivalcev, gre pa za transportno točko na meji z Ruando, pomembno za vso osrednjo Afriko. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je zaskrbljena predvsem zaradi širjenja bolezni v Ugando in na mejo z Ruando, saj je geografsko gledano virus zdaj razširjen kar na 500 kvadratnih kilometrih zemeljske površine. WHO opozarja tudi, da se povečuje število obolelih med zdravstvenimi delavci, med vsemi obolelimi njihove okužbe predstavljajo približno pet odstotkov, večinoma, v skoraj 70 odstotkih, so zbolele medicinske sestre in tehniki.
Prepočasen odziv in premalo sredstev
Razglasitev izrednega stanja so pozdravili predvsem strokovnjaki, ki se ukvarjajo s tem virusom, in zdravstvene organizacije, ki se z epidemijo borijo na terenu. »To je morda najbolj zapletena epidemija, ki jo je svet doslej videl, kljub temu pa je odziv prepočasen in podprt s premalo sredstvi,« je poudarila vodja oddelka za epidemije pri neprofitni organizaciji Wellcome Trust Josie Golding.
Predsednik urgentnega komiteja WHO Robert Steffen je povedal, da je pomembno, da ljudje po svetu upoštevajo priporočila, ključno pa je, da razglasitev izrednega stanja ni uporabljena kot izgovor za omejevanje potovanja in trgovanja, saj bi to imelo negativne posledice za ljudi v prizadeti regiji. Urgentni komite se je od lanskega avgusta, ko je bil naznanjen izbruh, tokrat sestal že četrtič. Izrazili so razočaranje nad zamudami pri zagotavljanju finančnih sredstev za pomoč, kar zavira odziv, ki bi tamkajšnjim prebivalcem pomagal, in s tem tudi poskuse omejevanja epidemije.
Generalni direktor WHO Tedros Adhanom Ghebreyesus je pozval vse donatorje, ki so obljubili finančna sredstva, naj obljubo izpolnijo. Doslej jih je namreč to storila le približno polovica. Po podatkih te organizacije nobeden od donatorjev ni zadrževal sredstev, ker niso razglasili izrednega stanja, a generalni direktor je vseeno pozval, da »če je bil to izgovor, ga ni več mogoče uporabiti«.
Standardne strategije v humanitarni krizi neuspešne
Vodja washingtonskega inštituta O'Neill in strokovnjak za globalno zdravstveno pravo Larry Gostin je povedal, da je razglasitev izrednega stanja jasen signal, da WHO potrebuje več sredstev. Pozval je k odločnemu ukrepanju. »Standardne strategije, kot so identifikacija primerov okužb, cepljenje in zdravljenje, ne morejo uspeti v kompleksni humanitarni krizi, kakršna je v DR Kongo. Tisti, ki se na prošnje za pomoč odzovejo, na terenu pogosto naletijo na nasilje in nezaupanje skupnosti.« Ob tem je poudaril, da pogosto ne morejo do žarišča bolezni, saj družine bolne skrivajo. »Doslej ni bilo strategije, ki bi prekinila začaran krog bolezni, nasilja in nezaupanja,« je še povedal Gostin.
Velik problem je tudi nezaupanje v cepivo, saj nekateri bolni menijo, da je prav cepivo tisto, ki povzroča bolezen. Takšno mišljenje je deloma tudi posledica dejstva, da cepivo ne more zaščititi vseh, ki so z virusom že okuženi. Hkrati pa je predvsem na območjih nasilnih spopadov težko najti sorodnike in prijatelje obolelih, ki so morda okuženi. »Če ebole ne moremo ustaviti v njenem epicentru, se bo širila v mesta in čez meje,« je opozoril podpredsednik mednarodnega reševalnega komiteja Bob Kitchen.
