Drugače kot v škofijskih gimnazijah, ki so se naslonile na model humanistične oziroma klasične gimnazije in s tem obogatile srednje šolstvo, so Cerkvine osnovne šole samo osnovne šole z veroukom kot šolskim predmetom. Zakonodajalec bi bil moral za njihovo uzakonitev zahtevati kaj več. Problem verouka je seveda vprašanje zase. Verouk namreč ni pouk o verskih vprašanjih, pri katerem bi se ocenjevalo zgolj znanje, temveč je osredotočen na verske resnice in na prepričanje. To tudi ni nauk o svetovnem etosu, torej o univerzalnih etičnih načelih, podlagi moralnega ravnanja. Je nauk o veri, ki jo predpostavlja ena Cerkev. Ta je tudi ustanoviteljica te osnovne šole.

A enakost pred zakonom pomeni, da imajo enako pravico do svojih osnovnih šol tudi druge verske skupnosti, vsaj vse tiste, ki so registrirane v Republiki Sloveniji: krščanske Cerkve, islamske skupnosti, budistične skupnosti, bahajska skupnost in še in še. Vsaj za nekatere med njimi bi denar ne bil problem. Izdatnejši pristop do javnega denarja bi ustanavljanje takih osnovnih šol še olajšal. Pričakovani krščanski in nekrščanski verouki bi se seveda razlikovali od rimokatoliškega, a z njim bi jih povezovalo, da bi brisali mejo med znanjem in prepričanjem.

Zakonodajalec bi torej moral v vsebinskih vprašanjih skleniti na ravni zakona dvoje:

1. Od vseh osnovnih šol zunaj javnega šolstva, tudi Cerkvinih, zahtevati pojasnitev, kaj v sistem vnašajo vsebinsko in metodično inovativnega, in določiti način verifikacije teh inovacij. Če bi opustili tako verifikacijo, bi lahko nastale nesprejemljive »inovacije«, npr. »deške« in »dekliške« osnovne šole, kakršne smo imeli do leta 1945, šole s psihotičnimi problemi itd.

2. Umestitev verouka in podobnih predmetov, kjer gre za prepričanje, zunaj šolskih predmetov, s to razliko do javnih šol, da bi se izvajal kot obveza in znotraj šolskih prostorov in šolskega urnika. Kolikor bi se ocenjeval, bi te ocene ne smele biti del javnega spričevala. Prepričanje ne more biti točkovano z oceno in tudi ne javni selekcijski kriterij. Tega ne dopušča že zakonodaja na podlagi človekovih pravic.

S tem bi bile osnovne šole zunaj javnega šolstva medsebojno usklajene: vse bi bile preskušanje alternativnih metod. Določilo o statusu verouka v takih šolah bi bilo usklajeno z načelom, da je verska vzgoja stvar verskih skupnosti, tako največje kot najmanjše med njimi. Država s svojimi zakoni pa predvideva, da je njenim državljanom vodilo svetovni etos. Za izvajanje osnovnega šolstva bi bila zagotovljena državna licenca in določena pot za njeno pridobitev.

Božidar Debenjak, Ljubljana