Prve oljke v Brdih po pozebi so bile zasajene leta 1977, ene prvih so tudi na našem dvorišču v Šmartnem. Iz naših koncev so izginile, ker je bilo to ozemlje med dvema vojnama del Italije, kjer takrat ljudi niso stimulirali, da bi obnovili nasade oljk. Oljk je v Italiji pač ogromno, po drugi strani pa so Italijani v Brdih spodbujali zasajanje murv za gojenje sviloprejk. V Podgori na italijanski strani je bila namreč v tistih časih močna tekstilna tovarna. Ogromno ljudi se je iz teh krajev tudi odselilo, tako da je zmanjkalo še delovne sile. Ostalo je le toliko oljk, kot so jih potrebovali za cvetno nedeljo, za izdelavo butaric. Po drugi vojni se oljka ni vrnila, ker so se tukaj sadile samo trte. V 70. letih so se začeli bati, da bo prišlo do monokulture, in so zopet začeli saditi oljke. Bruno Podveršič iz Gradnega je bil pobudnik in z mojim očetom sta veliko prispevala k vrnitvi oljk v Brda.
Zdaj je zgodba drugačna. Na novo zasajenih oljk je že več kot drugih vrst sadnih dreves.Trte so dejansko začeli zamenjevati z oljkami, vendar se je trend zasajanja oljk malce ustavil. Se je pa vsako leto posadilo okrog 1200 novih oljk. V Goriških brdih je posameznih dreves oljk že več kot češenj, za vso Slovenijo pa obstaja podatek, da je samo še trt in jablan več kot oljk. Če bi šel trend še naprej navzgor, bi oljka postala za trto druga najbolj množično zastopana kultura v državi. Vendar je oljkarstvo samo dopolnilna dejavnost. Nihče od oljkarjev v Sloveniji ne more živeti samo od gojenja oljk.
Znani ste po tem, da ste prešteli vse oljke, ki rastejo v Brdih. 40.000 naj bi jih bilo.Ne bom trdil, da je številka 40.000 popolnoma natančna, ker moram upoštevati kakšen statistični odstotek morebitnih napak. Sem pa oljke tudi kartiral. Na interaktivnem spletnem atlasu in zemljevidu Geopedia se natančno vidi, koliko dreves stoji v katerem izmed oljčnikov v Brdih, celo to, kje je kakšna posamezna oljka.
V Brdih sta dve avtohtoni sorti oljk, briška drobnica in briška črnica. Zakaj je oljk teh dveh sort še vedno malo?Leta 2003 smo začeli čezmejni projekt Uelije, v okviru katerega je bilo tudi ugotavljanje avtohtonih sort. Tako so za avtohtone sorte določeni briška črnica, briška drobnica, gorgazzo in belica. Briške sorte smo posadili leta 2006, razmnožujemo pa jih v Veroni, ker na žalost v Sloveniji ni nobene drevesnice za vzgojo potaknjencev. Najbolj zastopani oljki v Brdih sta toskanski leccino in istrska belica. Drobnice in črnice je v vseh Brdih manj kot dvajset odstotkov, zato je velik korak ta, da imamo že tudi sortni olji drobnice in črnice. Nekateri pridelovalci imajo že dovolj dreves za lastno olje, drugi pa po dogovoru sočasno oberejo drevesa, dajo oljke na kup, jih odpeljejo v torklo, stisnjeno olje pa si potem razdelijo glede na količino plodov. Prej je šlo vse v mešanice olj oziroma blend olja.
Briško oljčno olje je postalo prepoznavno šele pred nekaj leti, čeprav oljkarji iz Brd že nekaj časa osvajate priznanja na mednarodnih tekmovanjih in ocenjevanjih. Se teh uspehov ne da tržiti?Na ocenjevanja pošiljajo vzorce bolj kot ne le navdušenci, vendar kljub temu že premagujemo tudi istrske oljkarje. Letos imamo zlato medaljo iz Londona, tri olja med najboljšimi desetimi na tekmovalnem festivalu oljčnih olj Nočnjak v Dalmaciji ter na znamenitem festivalu Maslina šest zlatih medalj in prvaka med tujimi oljčnimi olji. Naš največji problem v Brdih je, da smo majhni. Kmetijska politika pa je takšna, da nam rečejo, ustanovite združenje pridelovalcev, pa vam lahko pomagamo. Ampak potem, ko kakšnega pridelovalca vprašaš, ali se bo včlanil, samo zamahne z roko, ker svoje olje takoj proda in mu je vseeno za kakršno koli združevanje. Dokler ne bomo imeli tržnih viškov, bo kakršno koli trženje blagovne znamke oljčnega olja iz Brd neuspešno. Potem pridejo še letine, kot je letošnja, ki bo izrazito slaba. Če smo lani pridelali 50 ton olja, ga bomo letos po prvih ocenah le pet. Bo pa v vsakem primeru olje zelo kakovostno. Italijani se radi pohvalijo, da cena in kakovost oljčnega olja rasteta od severa proti jugu. Najbolj cenjena in najdražja olja so iz okolice Gardskega jezera. Mi smo še bolj severno.
Po drugi strani je briška olja težko dobiti v gostilnah in restavracijah v teh krajih.Ravno letos bomo imeli izobraževanje za gostince in turistične vodnike iz Brd, da bodo znali kaj več povedati o domačem oljčnem olju. Gre pa to zelo počasi. Gostinci raje kupujejo poceni oljčno olje, saj so naše cene povsem nekonkurenčne španskemu, italijanskemu ali grškemu oljčnem olju, ki ga je mogoče dobiti po diskontnih cenah.
V Istri oljkarji pravijo, da je cena za pridobljen liter oljčnega olja 13 evrov, zato se tudi ne more prodajati po prijaznejših cenah v nasprotju z uvoženimi olji. Kako je s tem v Brdih?Pri nas je cena še višja. Pri projektu Uelije II se je izračunalo, da vsi stroški delovne sile, škropljenja, obrezovanja, stiskanja, nakupa zemljišča in priprave zemljišča nanesejo 21 evrov za liter pridelanega olja. Tisti, ki prodajajo olje pod to ceno, očitno ne znajo dobro računati. Zato ni mogoče pričakovati, da bo olje iz Brd mogoče dobiti pod ceno 14 evrov za pollitrsko steklenico, kar je glede na potrjeno kakovost razmeroma nizka cena. Treba je vedeti tudi to, da mora biti drevo staro najmanj 12 let, da pride v polno rodnost.
V slovenski Istri obstajata kar dve zaščiteni označbi porekla. Ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre od leta 2007, od lani pa še skupaj s Hrvaško oljčno olje Istra. Pripravljate v Brdih kaj podobnega?Napori so bili in cilj je bil, da se sestavi projekt zaščite porekla skupaj z Italijo oziroma z italijanskim delom Brd, s Colliem. Vendar so italijanski predpisi in naši predpisi tako različni, da nam tega ni uspelo spraviti skupaj. Imamo pa z italijanskimi oljkarji še vedno dobre povezave, tako kot s kolegi iz goriškega društva oljkarjev. Še vedno ostaja naša želja po združitvi proizvajalcev v neko organizacijsko obliko in po oznaki zaščitena označba porekla (ZOP) za olja goriške regije.
Kako pa je s kontrolo ponarejenih olj? Glede na to, da je v Brdih oljčnega olja malo, je čudno, da ga nekateri lahko prodajajo vse leto na litre.Tega je bilo kar veliko, to je treba priznati. Dogajalo se je, da so pripeljali olje iz Italije, ki so ga kupovali po pet evrov za liter, in ga naprej prodajali kot briško olje po 13 evrov. Tega zdaj praktično ni več, upam. Člani društva oljkarjev iz Brd ne morejo dobiti etiket za steklenice, če nimajo tehnološkega lista predelave, tako da se proti temu nenehno borimo. Vse steklenice so tudi oštevilčene. Je pa res, da lahko vsak prodaja olje pod svojo blagovno znamko in ima lastno etiketo.
