Kaj dobiš, ko v isti film – oziroma bolje rečeno v istega električnega nissana – posedeš čvekavega neodločneža in mišičastega alfa policista? Zabavno vožnjo, ki v uradnem napovedniku daje vtis, kot bi bil vsaj eden izmed junakov na prepovedanih substancah. Spremljamo robatega detektiva Vica (Dave Bautista), ki na dan laserske operacije oči pride na sled izmuzljivemu preprodajalcu mamil Tedju (Iko Uwais) in se v lov nanj poda z Uberjem. Voznik Stu (Kumail Nanjiani) ima po drugi strani težave z ljubeznijo in držanjem jezika za zobmi. Dokaj klasičen scenarističen zaplet, ki v isti prostor posede dva navidezno nezdružljiva karakterja, bi moral biti zagotovilo za film, ki je v najboljšem primeru povprečen izdelek.
90 minut srčne zabave
Komedija je zahteven žanr, pri katerem težko ovinkarimo – film bodisi deluje bodisi ne. Kdor redno zahaja v kino in si ogleda večino komercialnih hitov, ve, da le redkim hollywoodskim poskusom uspe zadržati nasmeh gledalca na obrazu vse tja do odjavne špice. Krohotanje ob projekcijah grozljivk, ki se ga poslužuje prestrašeni del občinstva, da se vsaj delno razbremeni napetosti, ne šteje v to kategorijo. Je zgolj moteče. Deadpool 2 in Mamma mia! Spet začenja se sta recimo primera dobre prakse iz lanskoletnega nabora. Tudi Stuber, skovanka skrajšane oblike imena Stuart in prevozne rešitve Uber, je film, za katerega lahko rečemo, da mu to v veliki meri uspe, čeprav je res, da mestoma prostaški humor najbrž ne bo po okusu ljubiteljev prefinjenega pretegovanja obraznih mišic.
Stuber je ne glede na tozadevno neuniverzalnost posrečena kombinacija udarnega akcijskega dela in blesavih komičnih vložkov. Torej film srednje težkega proračuna, ki želi svoje občinstvo preprosto zabavati in ga lahko postavimo vsaj ob bok, če ne celo nad pas žanrskim vnosom, kot so na primer Rezervna policista (2010), 21 Jump Street: Mladenič v modrem (2012), Drzni par (2013) pa recimo Krij mi hrbet (2017). Razume se, da Hollywood naravnost obožuje buddy filme, v katerih praviloma sledimo moškemu duetu, ki v luči spleta okoliščin skuje, če ne že vsiljeno, pa vsaj nenavadno zavezništvo.
Pomislite na leto 1982 in 48 ur z Nickom Noltejem in Eddiejem Murphyjem ali pet let mlajše Smrtonosno orožje z Dannyjem Gloverjem in Melom Gibsonom. Za ugotovitev, kako zelo še danes drži trditev o popularnosti tega akcijskega podžanra, tudi sicer ni treba dolgo gnati možganskega hrčka. Vendarle je Zelena knjiga (2018) nedolgo tega prejela tri oskarje, od tega poleg kipca za glavno vlogo tudi za film in scenarij, čeprav roko na srce ni kdo ve kakšna prevetritev formule.
Igra stereotipov
Film kanadskega režiserja Michaela Dowseja, ki je v prvi meri nezgrešljivo komedija, iz povprečja štrli predvsem na račun dveh elementov. Prvič – tematske niti, v okviru katere scenarij s humorjem prežvekuje stereotipe moškosti. Na eni strani mačizem osemdesetih, ki ga v vlogi Vica tako zelo dobro uteleša nekdanji zvezdnik ameriškega wrestlinga Dave Bautista, na voznikovem sedežu pa pretirana pohlevnost gofljavega Stuja, ki je pisana na kožo standup komiku Kumailu Nanjianiju. Nekje v medtekstu se skriva srčno sporočilo o tem, da skrajnosti niso najboljše in da se lahko drug od drugega vselej naučimo česa novega, če smo se le pripravljeni pogledati v ogledalo in spremeniti. Na pot h katarzi nekako sodi tudi obmetavanje s športnimi rekviziti v lokalni trgovini. »Ali sta prišla sem skvotirat in seksat?« se priduša prodajalec. Da, najmlajše tokrat raje pustite doma.
In drugič? Preprosto – Iko Uwais. Za marsikoga nepoznan indonezijski igralec, žanrski ljubitelji pa ste zagotovo postali z očmi že ob prvi omembi njegovega imena. 36-letnik iz Džakarte je namreč pravcata blagovna znamka azijskega akcijskega filma (začnite z nesramno dobro duologijo Racija), ki tokrat v plavolasi izvedbi dežurnega »slabega fanta« prešteva ameriške kosti. Kinetični slog novega vala ameriških akcijskih migrantov ste sicer lahko pred kratkim videli tudi v tretjem delu Johna Wicka (2019). Izdelane koreografije mojstrov borilnih veščin, ki jih spremljamo z goprojevskimi premiki kamere, so vsekakor dobrodošel dodatek ameriški akcijski produkciji.
Pod črto? Stuber je ravno prav dolga kombinacija dobre akcije in smeha, ki se ne trudi z velikopotezno zgodbo in namesto tega raje stavi na simpatično osrednje sporočilo. Po sovjetsko? Not great, not terrible.
