Na ljubljanski univerzi za tretje življenjsko obdobje se izobražuje več kot tri tisoč starostnikov, ki lahko izbirajo kar med enainpetdesetimi predmeti. Že sedmo leto zapovrstjo predavanja obiskuje upokojena profesorica angleščine Nevenka Vomer in velja za eno najbolj zagrizenih študentk. Ko se je upokojila, je takoj vedela, da ne želi biti samo doma in gospodinjiti, zato se je vpisala na tri predmete: Arheologijo, Trgi, ulice in stavbe okoli nas ter Umetnost pripovedovanja. Za izbiro vsakega se skriva mala zgodba. »Arheologija me je od nekdaj zanimala, če bi bila še enkrat pred tem, kaj grem študirat, bi gotovo študirala arheologijo ali zgodovino,« pojasni izbiro predmeta Nevenka Vomer. »Letos so imeli pri arheologiji več kot deset različnih predavateljev. »Predaval nam je strokovnjak za Kelte, drugi nam je razlagal, kako arheološko izkopavanje poteka pod vodo, naravnost fantastično,« ne skriva navdušenja. Opaža pa, da je pri tem predmetu med študenti najmanj interakcije, saj je skupina velika, šteje okrog 30 članov, in tudi zato, ker samo sedijo, gledajo prezentacijo na steni in poslušajo predavanje.
Skupaj na večerjo
Veliko bolj družaben in zabaven predmet se ji je zdel Umetnost pripovedovanja, za kar se je odločila, ker je v mladosti glasno brala knjige, se snemala, posnetke pa so nato imeli v knjižnici za slepe. Predavanja o umetnosti pripovedovanja je vodil sedanji dekan akademije za gledališče, radio in film Tomaž Gubenšek, ki jih je učil tako kot svoje študente na igralski akademiji in jim je tudi povedal, kadar so poezijo brali »kot tretjerazredni igralci«. »Pri tem predmetu smo se takoj tikali in veliko družili izven pouka. Za novo leto smo se obdarovali, šli skupaj na večerjo,« se spominja Vomerjeva. Zelo zanimiv se ji je zdel tudi predmet Trgi, ulice in stavbe, kjer so se z mentorico arhitektko Meto Kutin podali na ulice Ljubljane in ogromno znanja pridobili kar tam. »Odprla nam je oči. Že petdeset let živim v Ljubljani. Velikokrat sem hodila mimo kakšne zgradbe, pa je prej nikoli nisem opazila.« Nasploh se ji zdi, da so starejši študentje zelo radovedni. »Tisti profesorji, ki učijo na fakultetah, nas velikokrat pohvalijo, češ da sprašujemo več kot njihovi fakultetni študentje in da smo res hvaležna publika,« se nasmeje gospa Nevenka.
Prostovoljka v Prirodoslovnem muzeju
Po dveh letih se je Nevenka Vomer odločila, da Umetnost pripovedovanja zamenja za prostovoljsko delo v Prirodoslovnem muzeju in dobesedno unovči svoje znanje. »Stojim za mizico, kjer je razstavljen mamutov zob. Obiskovalci radi pristopijo, saj se ga z rokavicami lahko dotikajo. To imajo radi še posebej otroci. Oni potem gredo naprej, starše pa ponavadi zanima še kaj več. O mamutu me sprašujejo raznorazne stvari in jim tudi znam odgovoriti. Čudijo se, kako vse to vem.«
Še zlepa ne misli prenehati biti študentka univerze za tretje življenjsko obdobje. Starostne omejitve pri vpisu na UTŽO ni, zato se želi Vomerjeva izobraževati čim dlje, tako kot njena sošolka, ki šteje kar 90 let.
