»Strokovno« zagotavljanje gospoda Mlakarja, da so se pri obnovah omrežja upoštevali nekajkratno povečanje števila prebivalcev, ogromna nova zazidalna območja, kakor tudi (nenavedeni) pogoji, ki ne poslabšujejo delovanja kanalizacije, ocenjujem kot nestrokovno in neodgovorno zavajanje uporabnikov.
Vsa ljubljanska kanalizacijska omrežja so se pred letom 1965 načrtovala in gradila brez čistilnih naprav. Iztoki so se v celoti izlivali naravnost v vodotoke. Glede na tedaj aktualno »stanje tehnike« smo odtoke drenaž, izvirov, potočkov in hudournikov (z namenom spiranja kanalov) priključevali na mešano kanalizacijsko omrežje, njihove jarke in struge pa zasuli in pozidali. Šele z začetkom gradnje čistilnih naprav se je prepovedalo priključevanje teh »tujih voda« na mešane kanale in predpisali načini razbremenjevanja pretokov. Osnovni problem za prvotne potrebe dimenzioniranih ljubljanskih omrežij je njihova sedanja nekajkratna hidravlična preobremenjenost, saj morajo ta stara omrežja medtem odvajati nekajkrat prevelike pretočne količine.
Prvotna ljubljanska omrežja so se površinsko razraščala na podlagi zazidave obrobnih površin, z zgoščevanjem in višanjem obstoječe zazidave, z naraščanjem odstotkov utrjenih prometnih površin, porastom prebivalstva itd. Prvotno izdelani hidravlični izračuni se kasneje niso več aktualizirali. Zatorej se ta omrežja ob nalivih vse češče nedopustno zajezijo, poplavljajo kleti in cestišča, kakor tudi nepravilno in ekološko škodljivo razbremenjujejo v vodotoke.
Pri obnovah se zamenjujejo le obrabljene ali poškodovane cevi istih premerov. Predpogoj za gradbeno sanacijo zmogljivosti kanalizacijskega omrežja pa je predhodna strokovna izdelava generalnega načrta zbiranja ter odvajanja komunalnih odpadnih voda, katerega glavni sestavni del so aktualni hidravlični izračuni omrežij in objektov. Za dimenzioniranje le-teh se morajo upoštevati ustrezne evropske norme. Vo-Ka takega generalnega načrta ljubljanskega mestnega območja sploh ne premore. Če so torej v preteklosti med »obnovo« lokalno in stihijsko vgradili večje cevi, je to ekonomsko skrajno neodgovorno hudo zapravljanje sredstev.
Po navedbah gospoda Mlakarja naj bi se upoštevali zgolj pogoji, ki ne poslabšujejo delovanja kanalizacije. Vendar pa se v uradnih soglasjih Vo-Ka za hišne priključke rožnodolskih (iz vil preraslih) stanovanjskih blokov slepo in neodgovorno dovoljujejo količinsko nekajkrat zvišani hišni ter padavinski odtoki. Torej ti nekajkrat večji dotoki ne zmanjšujejo hidravlične zmogljivosti in ne poslabšujejo delovanja (več kot 57 let stare) kanalizacije?
V teh soglasjih se kljub hidrogeološkim opozorilom Geološkega zavoda Slovenije velikodušno dopušča celo ponikanje odtokov parkirnih površin v zaščitni coni za pridobivanje pitne vode (VVO III). Res sem v tem primeru »malenkosten«, saj bodo ekološke posledice ponikanja v primerjavi s katastrofalnim, nereverzibilnim onesnaževanjem ljubljanske pitne vode (za okoli 450.000 uporabnikov) zaradi gradnje in obratovanja obupno dragega, strokovno neutemeljenega, ekološko škodljivega ter nepotrebnega povezovalnega kanala C0 iz Medvod resnično zgolj pljunek v morje.
Vo-Ka torej neodgovorno, neumorno in brez posledic ignorira ter celo grobo krši zahteve evropskih norm EN 752, čeprav se je Slovenija že ob vstopu v EU pisno zavezala k obveznemu, striktnemu izpolnjevanju vseh zahtev normativov glede načrtovanja, gradnje, vzdrževanja in obratovanja kanalizacijskih sistemov.
Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom., Ljubljana
