Obletnice v slovenskem filmu, še posebej visoke, so lahko samo redke in povrhu še vprašljive. Leta 2005 se je slavilo stoletnico slovenskega filma, toda ta obletnica je bila bolj mitološka kakor pa filmskozgodovinsko utemeljena (Karol Grossmann je svoje tri nekajminutne filmčke prikazoval le v svojem družinskem krogu, nikoli pa javno, zato je slovensko občinstvo zanje lahko izvedelo šele leta 1968). Prvi slovenski celovečerni film, V kraljestvu Zlatoroga, je iz leta 1931, torej mu do stoletnice manjka še dvanajst let. Kar zadeva visoke obletnice, je lahko zanesljiva samo ena: stoletnica rojstva kakšnega filmarja.
Letos bo ta »pogoj« izpolnjen: 12. novembra 1919 se je v Kranju rodil France Štiglic, ki pa ni le režiser filma Na svoji zemlji (1948), ki velja za »temeljni kamen« institucionalne filmske produkcije na Slovenskem (ta se je začela z ustanovitvijo Triglav filma leta 1946 in s produkcijo Filmskih obzornikov), marveč tudi »stoodstotni filmar«.
»Poosebljenje« filma
Kaj to pomeni? To ne pomeni le, da ima Štiglic opus 15 celovečernih igranih filmov, ki je med slovenskimi filmarji še danes največji (skupaj s kratkimi filmi in TV-nadaljevankami pa je to v absolutnem pomenu), marveč da je tudi tedaj, ko ni snemal filmov, delal za film – bodisi kot predsednik odbora za kinematografijo pri nekdanji Kulturni skupnosti Slovenije bodisi kot politični funkcionar in nazadnje kot profesor na AGRFT. V jugoslovanskem obdobju slovenskega filma je bil France Štiglic tako rekoč njegova personifikacija, ki je nekaj časa imela tudi »glavno besedo«. Tedaj ni bil edini režiser, ki je delal tudi v drugih jugoslovanskih republikah, je pa edini, ki je z režijo Devetega kroga leta 1961 osvojil nominacijo za tujejezičnega oskarja (tega je pobral Bergmanov Deviški vrelec); Deveti krog je nastal v produkciji Jadran filma, zato velja za hrvaškega, nekoč pa je za jugoslovanskega.
Ta film se je uvrstil tudi v uradni program festivala v Cannesu, in to že kot tretji Štigličev film: prvi je bil Na svoji zemlji, drugi pa Dolina miru – ta je leta 1957 navdušil zlasti francoska člana žirije, Jeana Cocteauja in Marcela Pagnola, ki se pač nista toliko kot tedanji slovenski kritiki zmenila za določene podobnosti med Dolino miru in Prepovedanimi igrami Renéja Clémenta. France Štiglic se je znašel med nominiranci za zlato palmo, nagrado pa je osvojil ameriški temnopolti igralec John Kitzmiller za najboljšo moško vlogo. Dolina miru se je po 60 letih vrnila v Cannes, ko je bila leta 2016 uvrščena v program »Classiques de Cannes«, kjer se je znašla v imenitni družbi filmov, kot so Legenda o Ugetsuju Kendžija Mizogučija, Moški spol, ženski spol Jean-Luca Godarda, Solaris Andreja Tarkovskega, Valmont Miloša Formana, Dekalog 5 in 6 Krzysztofa Kieslowskega in drugi.
Težave z aktualnostjo
Film Na svoji zemlji je sicer obremenjen z avro mitičnega začetka slovenske kinematografije in epopeje narodnoosvobodilnega boja (kaj drugega pa bi lahko bil film, ki je nastal v državi, rojeni po vojni), a je še danes čisto »gledljiv«, kot se temu enostavno reče. Kar pa ne velja za naslednja Štigličeva filma, Trst (1951) in Svet na Kajžarju (1952), s katerima že tedanje občinstvo in kritika nista bila zadovoljna. Verjetno tudi zato, ker sta bila tako zgrešeno aktualna. Trst je danes še težje gledljiv kot tedaj, ko so vsi v Sloveniji vedeli, da je »njihov« Trst pod anglo-ameriško upravo, medtem ko film prikazuje medvojno odporniško gibanje tržaških Slovencev in njihovo pričakovanje jugoslovanskih osvoboditeljev. Svet na Kajžarju sicer ni tako slab, a ima podoben problem kot Trst – filmska realnost je spet zamujala za dejansko oziroma politično realnostjo. Svet na Kajžarju je agitiral za kolhoz ob koncu prav tistega leta, ko je jugoslovanska KP posnemanje Sovjetske zveze v prvih letih po vojni razglasila za zablodo in ko se je v Sloveniji že pokazalo, da je kolhozništvo doživelo polom. Štigličeva filmografija dokazuje, da je »razumel lekcijo«: po teh dveh filmih se Štiglic nikoli več ni lotil kakšne aktualne snovi.
Njegov četrti film, Volčja noč (1955), je spet partizanski, vendar ga je posnel v Makedoniji in v produkciji Vardar filma. Lahko, da je ta film plod makedonske ponudbe, še bolj verjetno pa je, da Štiglic ni več dobil ponudbe Triglav filma, ki je tedaj izgubil državno subvencijo in postal gospodarsko podjetje (se pravi, da se je moral preživljati s svojimi produkti), njegov direktor Branimir Tuma pa je iz Nemčije pripeljal češkega režiserja Františka Čapa, da bi v Sloveniji naredil kakšen film, ki bi šel v promet. Z Vesno (1953) je Čap uresničil želje slovenskega producenta. Ko pa je Čap potem režiral še izvrstno vojno dramo Trenutki odločitve (1955), se je tudi Štiglic vrnil v Slovenijo in »vrnil udarec« z Dolino miru.
Zaokrožena celota
Med 15 Štigličevimi celovečerci jih je šest z vojno tematiko (pet z enobejevsko in Deveti krog na temo ustaške deportacije Judov) in ti so tudi med najboljšimi v njegovem opusu. Obenem predstavljajo neko zaokroženo celoto, ki sega od povnanjenega dogajanja do povsem ponotranjenega (v »psihotrilerju« Balada o trobenti in oblaku, 1961) in se dovrši s komedijo (Ne joči, Peter, 1964) – »dovrši« tudi v tem smislu, da je Štiglic z njo »opravil« z enobejevskim filmom.
Potem se je zakopal v starejšo zgodovino (v Amandusu, 1966, vse do protireformacije), toda pred Ne joči, Peter je posnel še eno komedijo, Tistega lepega dne (1962), ki je ne le ena najboljših v slovenskem filmu, marveč je tudi prelomna v štigličevski dramaturgiji. To je namreč prvi Štigličev film, kjer ni več zgodovinska situacija (v tem primeru Vipavska dolina v 30. letih, ko je ta del Slovenije še spadal pod fašistično Italijo) tista, ki determinira dogajanje in njegove like, marveč je ta »zgodovinska globina« ne le potisnjena povsem v ozadje, marveč je celo osmešena v prid »zaresnosti« komedije poroke. Res pa je, da se v drugih Štigličevih filmih ta »spodmik« ni več dogajal na komediografski način.
