Gospod Besim Čordić, ekonomski migrant iz BiH, je v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja prišel v Slovenijo. Zaposlil se je v Papirnici Vevče. Podobno njegova soproga Hasnija. Družina je najprej živela v papirniških barakah v Vevčah, nato so dobili majhno garsonjero na Fužinah. V teh razmerah sta na začetku osemdesetih začela odraščati tudi oba potomca. Hči in sin.
Po letih bivanja na majhnem prostoru je družina izsledila možnost za nakup stanovanja v Medvodah. Kupila ga je, ne da bi preverila kvadraturo stanovanja, kar se je izkazalo za napako. Stanovanje je bilo dejansko manjše, kot so zanj plačali. Niso se obrnili na sodišče, niso se spustili v tožarjenje za preplačane kvadratne metre. Srečni, da so končno na svojem in v prostornejših razmerah, so se sprijaznili tudi z minusom. No, dandanes se odpira možnost, da bi se preplačan denar vrnil. Na način, na katerega nemara ni pomislil nihče od tedaj vpletenih. Eden od družinskih članov je namreč postal vseslovensko znan estradni izvajalec. Ki se je po 15 letih kariere, podobno kot še kak njegov kolega, odločil, da izda biografijo. V kateri je zgodba s stanovanjem opisana podrobno, vključno z imenom in priimkom gospe. Kar bi, če bi se gospa odločila, da pokupi kompletno naklado knjige, lahko vrnilo denar.
Biografija Princa Fužinca
Gre za knjigo O smehu Zlatka Čordića, torej biografijo Zlatka Čordića, »Princa Fužinca«, slovenskega raperja, ki se pri 36 letih lahko pohvali s »self made« kariero profesionalnega besedilopisca in estradnega izvajalca, s čimer preživlja petčlansko družino. Knjiga je izšla pri založbi Beletrina, napisal pa jo je Jurij Hudolin, Čordiću podobno neumorno produktiven državljan. »Res je, po tem sva si podobna,« se odzove Jurij Hudolin, pri 46 letih avtor devetih pesniških zbirk, osmih proznih del in štirinajstih prevedenih knjig drugih avtorjev.
Knjiga se začenja v času odraščanja v vevških barakah, nato pa v slabih 40 kvadratnih metrov veliki garsonjeri na Fužinah, v kateri je najmlajšemu Čordiću pripadel zastekljen balkon. Kjer se je razvijal kot pisec in bralec. Tudi Shakespearovih sonetov, ki se jih je v tretjem letniku srednje lesarske šole lotil, namesto da bi se pripravljal na popravni izpit, in to potem, ko mu kot »čefurčku« v javni knjižnici niso dovolili uporabiti javnega spleta, kar jim je vrnil tako, da je ukradel knjigo Shakespeara. Balkon je za Čordića bistven. »Dvajset let na zastekljenem balkonu, kamor ljudje običajno spravljajo staro šaro, kjer gojijo rože ali pa odlagajo smeti, je bilo zame izjemno plodnih. Naučil sem se strpnosti, spoštovanja drugega človeka in vrednot ljubezni,« pravi v knjigi Zlatko Čordić, čigar zgodba spominja na zgodbo pesnika Esada Babačića. Na voljo je nekaj vzporednic; oba sta kot potomca priseljencev iz BiH izšla iz podobnih socialnih okoliščin oziroma sta se kot samouka prebila s pisanjem besedil v nematerinščini, pri čemer jima je za prvoten preboj služila pop scena oziroma alternativa. Prvi v kontekstu punka, drugi v časih rapa. Oba imata iz mladih let izkušnjo s služenjem denarja v neposredni proizvodnji (pekarna, varilstvo itd.), oba sta sceni ponudila svojsko neposrednost in kanček drugačen pogled, pa še nekaj ju druži. Oba sta si v okolju, ki v primerih spektakularnejše samopromocije zmore hitro pokazati nerazumevanje, omislila podobno zveneča in za okolje hitro izzivalna vzdevka.
Prvi se je poimenoval »Car«, drugi pa »Princ Fužinc«. Ki za razliko od stereotipa o okolju, iz katerega izhaja, niti ni zapadel v kriminal, temveč v stihoklepstvo. Hudolin pravi: »Na nek način so vzporednice mogoče, predvsem kar se njune neposrednosti in humorja tiče, vendar s to razliko, da sta si časa, v katerem sta se prebijala, drugačna. Medtem ko je bil punk prevratniški čas z vsem, kar je spadalo zraven in kar se veže tudi na Esada, je Zlatko oseba, ki predvsem skrbi za svojo družino. Pri čemer je vitalen kot redkokdo. Ta njegov vitalizem je bil odločilen, da sem se sploh odločil za knjigo. Vse se mu da. Nič mu ni težko. Slišal sem že pripombo, da je Zlatko premlad za biografijo, s čimer se pa ne morem strinjati. Čeravno jih šteje 36, je po tem, kar je naredil, star.«
Od Boba Dylana do Ali Ena
Pri ljudeh, ki uspejo, ne glede na to, ali gre za Boba Dylana v kontekstu newyorške akustične scene iz začetka 60. let prejšnjega stoletja ali pač Čordića v okvirih ljubljansko-slovenskega rapa izpred 15 let, se postavlja enako vprašanje: zakaj oni? S čim so presegli konkurenco? Kje so šli »čez«, kot se reče? Knjiga ponuja uvid v to, da je Čordićevi vztrajnosti in prizadevnosti navkljub odločilen glas pri vsem skupaj vendarle dalo občinstvo. Za katerega naklonjenost si je Čordić na odru prizadeval brez odvečnih zadreg in moteče odrske zadržanosti. Kajti kot na nekem mestu v knjigi pove tudi sam, se je tako odločil. Da bo raper. In ko se je odločil stopiti na oder, je stopil brez motečih odvečnih misli oziroma pripravljen pokazati vse, kar zmore. V tem je njegov presežek. Začenši s prvo javno pojavitvijo na državnem tekmovanju v freestyle rapanju v K4 leta 2005. Ob tisti priložnosti je osvojil drugo mesto, potem ko se je odpovedal nastopu v finalu in nasprotniku, ki ga je takrat doletela družinska nesreča, prepustil zmago. Vendar pa se ga priče tistega večera spomnijo tudi kot izvajalca, ki je bil kanček drugačen. Zaradi klobučka je imel edini »portoriški« videz, govorjene besede je dopolnjeval s plesom (malo je izvajalcev pri nas, ki na odru plešejo) oziroma nastopal je brezrezervno s celim telesom.
V ponazoritev tega je najboljše navesti, da se je Čordić po koncu prvega javnega nastopa v K4 z odra vrgel med občinstvo, kar je bilo za rap srenjo presežna poteza. Pa še en moment se zdi pomemben za razumevanje Čordića, in sicer, kar v knjigi pripomni Goran Gerjević, raperski kolega: »Zlatko je drugačen. Je prvi, ki je predrl membrano med mainstreamom in undergroundom. Pred njim sta to sicer počela že Ali En in Klemen Klemen, a ne na tak način, da bi ju poznala vsa plejada ljudi, od babice v gugalniku do klošarja na avtobusni postaji in prvošolca, za vsakega se najde kak komad na repertoarju.« Nesporen dosežek. Kajti uspeti v Sloveniji kot raper se zdi primerljivo s tem, da bi na Jamajki poskušal z »oberkrainer« glasbo.
