Kar štiri generacije živi na kmetiji Gramona, na Seči nad Portorožem med oljkami. Ljubezen do zemlje in družinske tradicije je bila glavni razlog, da se je Nina Froggatt, krajinska arhitektka, odločila, da se po dolgih letih življenja na tujem vrne domov, na hrib nad Sečoveljskimi solinami. Na rodovitni zemlji, kjer lego in piš morskega vetra iz solin začutiš med sprehodom po oljčniku, pridelujejo dobrote iz narave. Spokoj in idiličnost življenja v sozvočju z naravo izriše tudi bosonogi deček, Ninin najmlajši otrok, ki med obiskom povabi pogledat svoje zajčke, ki se brezskrbno pasejo na pokošeni travi za družinsko hišo.
Preko Avstralije domov
»Temelje za kmetijo je že pred mnogimi leti postavila mama Irena, agronomka po poklicu. Sprva smo na posestvu pridelovali jabolka in breskve, kasneje tudi oljke, vzgajali smo tudi vrtnine,« pove Nina in prizna, da jo je kljub lepemu življenju na družinski zemlji študij usmeril v krajinsko arhitekturo. Kot absolventka je prakso poiskala na občinskem planerskem oddelku v Angliji, kjer je tudi spoznala bodočega moža, Andrewa Froggatta. »Oba sva odraščala na podeželju, Andrew v Devonu na jugozahodu Anglije. Še preden sva se spoznala, je zaprosil za avstralski vizum, in še isto leto sva se preselila na drugo stran sveta,« je v smehu povedala Nina.
Čeprav je vedela, da se bo kot edinka nekoč vrnila h koreninam na hrib s pogledom na soline, so v Avstraliji ostali dobrih osem let. »Po rojstvu otrok sva vedno bolj razmišljala o vrnitvi. Življenje v Avstraliji je z ekonomskega vidika udobneje, a sem se ves čas počutila kot tujec. Del sebe daš na stran, sprejmeš novo filozofijo in s tem začneš izgubljati svojo identiteto. In ko želiš otrokom predati del svoje tradicije, je to v tistem okolju zelo težko,« je iskreno povedala Nina.
Za oljčnik skrbi Anglež
Po vrniti v Slovenijo še zdaleč ni bilo enostavno. »Vrnila sva se leta 2012, zaradi gospodarske krize v najbolj neprimernem času. Plan je bil, da sama najdem službo, mož ostane na zemlji,« pove Nina in prizna, da sta bila prav zato, ker dela kot krajinarja nista dobila, izzvana, da se intenzivno usmerita v razvoj kmetije. Znanja jima ni manjkalo, prav tako sta bila oba vešča dela z zemljo. Zadnje leto bivanja v Avstraliji pa sta izkoristila tudi za potovanje in izobraževanje. »Osnovne temelje na kmetiji je postavila že mama Irena, ki se je z novimi oljčnimi nasadi konec osemdesetih oziroma v začetku devetdesetih let usmerila v oljkarstvo,« pove sogovornica. Na treh hektarjih, ki se razprostirajo okoli hiše, kar je za Istro prava redkost, uspeva oljčni nasad z okoli 1200 drevesi. Slaba polovica je istrske belice, preostalo so različne italijanske, španske in še nekaj lokalnih sort. Za nasad v glavnem skrbi Andrew, ki se med obiskom pripelje mimo na traktorju. Pozdravi in razloži, da je iskreno vesel vsakega gosta, ki jih obišče, a da ta, družabni del posla prepušča ženi, in po močnem stisku roke nadaljuje pot. »Andrew ima dejansko roko čez nasad, skrbi za biotsko raznovrstnost in trajnostno upravljanje krajine,« še pove in nas popelje mimo nasadov rožmarina, sivke, cvetoče mirte in grmov jagodičnice.
Jablane zamenjali z lešniki
V nasadu, skozi katerega vodi javna pot do solin, pogled pritegne manjši nasad fig in kakijev: »Gre zgolj za nekaj dreves, ki pa odlično rodijo. Plodove sušimo in jih postrežemo našim gostom, ki nas obiščejo, da jim preko gurmanske izkušnje predstavimo naše delo, proizvode.« Del zemlje, ki jo ima družina že več desetletij v najemu, pa je na drugem koncu doline, ob reki Drnici. Nekoč so na tej zemlji pridelovali jabolka in zelenjavo. V želji po ekološki pridelavi so morali stare jablane zamenjati. Tudi zaradi vse večjega povpraševanja po oreških na trgu so se odločili za lešnike. »Letos se iskreno nadejamo večjega pridelka, saj smo nasad ogradili pred srnjadjo,« je še povedala Nina.
Sicer pa si zadnje čase gostje vse pogosteje podajajo kljuko na vratih kmetije Gramona. Pretežno so to še vedno Avstrijci, Nemci, letos je bilo nekaj več Švicarjev. In seveda Slovenci, ki tako kot drugi iščejo nova, tudi gurmanska doživetja. »Ogledu oljčnika sledi vodena degustacija, pokušina, ob kateri goste poučimo o osnovah prepoznavanja kakovostnega oljčnega olja. Poleg oljčnih olj gostom postrežemo izdelke iz našega asortimana. Na paradižniku jim postrežemo tudi sol z oljkami, damo jim poskusit našo začimbno mešanico duko, vložene oljke pa posušene kakije in fige,« še pove sogovornica, preden se odpravi po prvorojenko, ki kljub počitnicam še vedno redno obiskuje šolo jahanja.
