Izvezena instalacija presunljivih Plešočih medvedov Vladimirja Lebna, ki smo jih še spomladi lahko videli v Moderni galeriji, je zahtevala 15 milijonov vbodov z iglo, porabila je več kot 175 kilometrov sukanca 57 različnih barv ter več kot 3000 ur pozornosti. Meglene Doževe sanje Aleksija Kobala, ki izvezene merijo 166 centimetrov v širino in 137 centimetrov v višino, so terjale prek 6,8 milijona vbodov, 82 kilometrov sukanca 40 odtenkov in 1700 človeških ur. 68 centimetrov široko in 101 centimeter visoko delo Dekle z zelenim šalom znanega fotografa National Geographica Steva McCurryja 2,4 milijona vbodov, 28 kilometrov niti 93 barv in prek 500 ur dela. Mnogo manjše (30 krat 20 centimetrov) Pobiralke klasja Jean-Françoisa Milleta »le« okoli 190.000 vbodov, dva kilometra niti in nekaj nad 100 ur truda. »Kitajci poskušajo nekaj podobnega, a gre za strojno zelo zapletene postopke, zato se jih lotevajo ročno, s čimer je proces izdelave še toliko daljši,« pojasnjuje Boštjan Vidmar, direktor Vezenja Ercigoj, podjetja s skoraj stoletno tradicijo in posledično tudi nekaj poslovnimi skrivnostmi.
Od kelihov do sodobnosti
Podjetje je bilo pod imenom Naša sloga ustanovljeno že leta 1923, ko se je ukvarjalo predvsem z izdelavo cerkvenih okrasnih izdelkov, kot so kelihi in lestenci, posebej bogata je njihova zbirka vezenin, kot so prapori in bandere, ki so jih izdelovali. »Prav cerkvene vezenine, kot so mašni plašči, so zelo kompleksne, s čimer so moji predniki črpali znanje za naprej. Po drugi svetovni vojni, ko so te vrste vezenin povsem usahnile, je namreč sledila zlata doba praporov. Potrebovali so jih vsi, od delovnih organizacij do gasilcev, lovcev in čebelarjev,« razlaga sogovornik. Priznava, da je taka družinska dediščina, ki ima tudi v svetovnem merilu velik potencial, veselje, včasih pa seveda tudi breme.
Nekako po letu 2000 so se sami lotili intenzivnega razvoja tehnologije, ki omogoča tudi izdelavo vezenih umetniških slik velikih formatov. »Zakaj ne poseči na področje sodobne umetnosti? To so bile moje otroške sanje, gre za najvišjo stopnjo vezenja,« je prepričan Vidmar. Ideja je rasla s tehnologijo, ki denimo danes omogoča mehko senčenje, kar je v vezenju zaradi omejenega nabora barv zelo problematično. A njihova tehnologija je zdaj dovolj zrela, da sodelujejo z mnogimi slikarji, kot so Uroš Weinberger, Silvester Plotajs - Sicoe in Mitja Ficko, pa s fotografi, denimo Alešem Bravničarjem in Nizozemcem Chrisom de Bodom.
In kaj je dodatna dimenzija, ki jo prinašajo? »Vezenine so neke vrste žive slike, če jih pogledamo z različnih kotov, se zaradi tridimenzionalnega sukanca različno svetijo, kar daje sliki posebno mehkobo,« razlaga sogovornik. Poleg tega gre v primeru kompleksnih vezenin vselej za tri plasti, pri čemer nima niti ena plast enakih barv sukancev, ne enake gostote in ne enake smeri vezenja. Naključij in avtomatizma torej ni, trdi direktor. Elizabeta Vidmar pa opozarja, da predstavlja dodaten izziv tudi krčenje teh sukancev pri velikih površinah. Je proces naposled podoben tiskanju, ko stroje enkrat nastaviš in lahko naredijo nešteto istih izvodov? »Pri manjših stvareh, kot so našitki, stroji to seveda omogočajo. A pri velikih vezeninah, ki so večinoma unikati, to ne gre. Vezenin, velikih nekaj kvadratnih metrov, ni mogoče ponoviti na isti način, kot so bile narejene prvič, ker je treba vmes prilagajati programe.«
Doseganje slikarskih učinkov
Van Goghova Podeželska cesta v Provansi ponoči je denimo zaradi različnih otočkov barv v cipresi in na nebu tako zapletena, da je domala cela sprogramirana na roke. Jure Pogačnik Ajdič je Ercigojev dizajner in tehnolog, ki je moral narediti potezo tudi za vsako dlako v bradi starega Arabca s fotografije Arneta Hodaliča. »Najboljši del tega posla je, da je vsak projekt nekaj čisto novega, zato je treba tehnologije na podlagi preteklih izkušenj vsakič na novo premisliti in gremo čez dolgo fazo testiranj,« pravi oblikovalec in v smehu dodaja, da je to obenem najnapornejši del njegove službe. Iz komunikacije z umetniki, ki ni vedno nujno enostavna, velikokrat dobijo pomembne ideje za reševanje zagat, saj slišijo za tehnike, na katere pri vezenju sicer niti pomislili ne bi, a lahko z njimi dobijo podobne »slikarske« učinke.
»Denimo Kobal pri slikanju hladnih tonov neba barvi vmeša srebrno, zato smo podobno mi za podlago najprej zelo na redko uvezli eno plast srebrne, ki nežno proseva skozi oblake. Poleg tega pogosto celo platno prebarva na rdeče, potem pa nanj slika, saj rdeča barva doda toplino tudi na hladnih tonih. Na podoben način smo na rdečo osnovo tudi mi vezli modro, česar nikoli ne počnemo, ker bi bilo na drugih slikah to moteče,« je natančen dizajner.
Glede na vloženo znanje in zapleten proces izdelave se zdi, da gre za dela, ki so dosegljiva le petičnim kupcem, verjetno pretežno v tujini. A Vidmar razlaga, da se cena manjših vezenin zgodb s panjskih končnic, ki so jih med drugim posodobili slikarji, kot je Boštjan Plesničar, giba od 90 evrov naprej, podobno obvladljivi formati različnih del so dosegljivi na primer za 180 evrov, že omenjeni van Gogh za okoli 4000. »Največji unikati, sploh če so večji od kvadratnega metra, pa seveda presegajo tudi to ceno,« še sklene Vidmar.
