Osnovne šole pri svojem vzgojno-izobraževalnem delu izvajajo tri vrste programov:

– obvezni program, ki mu morajo prisostvovati vsi učenci (pouk predpisanih obveznih vzgojno-izobraževalnih predmetov po predmetniku, uradnem učnem načrtu in uradnem razporedu pouka tj. urniku);

– razširjeni program, ki ga šole morajo (!) obvezno (!) ponuditi učencem, za učence pa ni obvezen in se prostovoljno vključujejo vanj (šola v naravi, jutranje varstvo, dopolnilni pouk, dodatni pouk, interesne dejavnosti, pouk neobveznih izbirnih predmetov);

– nadstandardni program, ki ga šole ponudijo učencem glede na posebnost konkretne šole oziroma njeno identiteto. Sem lahko štejemo poglobljeno posebno kulturno ustvarjanje in poustvarjanje, specializirano športno vadbo ali, denimo, versko vzgojo vključno z vsakodnevnimi molitvami. Nadstandardnega programa država ne plačuje ne javnim ne zasebnim šolam in bremeni ustanovitelja šole ali starše. Nadstandardni program torej ni jedro spora. Spor je nastal zaradi različnih in nelogičnih pogledov na obvezni in razširjeni program.

Na ministrstvu za šolstvo so pripravili prenovljeni zakon, po katerem bo v javnih (državnih) šolah država financirala tako obvezni kot razširjeni program, v zasebnih šolah pa samo obveznega (ne pa tudi razširjenega). Prav takšen ukrep pa je nelogičen. Država je vendar zasebnim šolam naložila, da (obvezno!) izvajajo tako obvezni kot razširjeni program. Razširjeni program je obveza (!) zasebne šole, ki jo je šoli naložila država. Sklep je torej popolnoma preprost in logičen: če država nekaj zahteva, je pošteno (in logično ter samoumevno), da za tak program krije tudi stroške. Vsakršna tovrstna diskriminacija že med najmlajšimi državljani neetično razplamteva neenakost.

Seveda pa sploh ne gre za denar, ampak za zgolj nekaj več kot pol milijona evrov vredno politično »kaprico«, ki ima popolnoma druge namene kot materialno obremenitev proračuna. In da ne bo pomote: nisem ljubitelj ustavnega sodišča, kakršno imamo, in tudi načelno zagovarjam javne šole, ki vsaj malo dušijo elitizem, vendar se ne strinjam s prozornimi izgovori, ki le smešijo pripravljalce diskriminatorskega zakona. Če hoče država zatreti razrast zasebnih šol (kar tudi sam zagovarjam), si mora pač izmisliti pametnejša orodja, ne pa takšnih, ki ne pijejo vode. Zdi se, da se tokrat poslanci opozicijskih strank vendarle zavzemajo za pravo stvar.

Silvo Kristan, športni pedagog