‘Nekajkrat so na cesti, ki pelje mimo naše njive, nastali že takšni zastoji, da je malo manjkalo do prometne nesreče. Ljudje so iz gole radovednosti upočasnili vožnjo in namesto na cesto gledali nas, ki smo na njivi pleli buče ali čebulo. Dolgo nisem razumela, v čem je problem. Dokler se nisem tudi sama ozrla po njivah v okolici. Nikjer nobenega človeka. Nikjer žive duše. Le tu pa tam kakšen mastodonski traktor, ki za sabo pušča dolgo in težko, zorano ali pokošeno sled. Ljudje na njivi, mi, ki okopavamo? Senzacija kakor žirafe v cirkusu.«
Maja Turinek v visokih gumijastih škornjih hodi pred mano ob robu bujne njive, zapolnjene z vrstami rdeče pese, zelja, blitve, solate in sploh vsega, kar človeku pa...
‘Očka, kaj je narobe s televizijo?« reče deček, medtem ko na ulicah Londona škrta in vsi, ki so še malo prej poležavali po svojih kavčih in buljili v...
