Kljub policijskim grožnjam medijem in žvižgaču ali žvižgačem, ki so britanskemu tedniku Sunday Mail posredovali zaupne diplomatske depeše, je ta časnik v nedeljo še naprej objavljal depeše, ki jih je britanskemu zunanjemu ministrstvu pošiljal do pred kratkim veleposlanik v Washingtonu, sir Kim Darroch. Med njimi je ena najeksplozivnejših do zdaj. Poslal jo je maja 2018 po na hitro organiziranem obisku tedanjega zunanjega ministra Borisa Johnsona, ki je priletel v Washington, da bi Trumpovo administracijo prepričal, naj ne obrne hrbta jedrskemu sporazumu z Iranom. Trump ni imel časa za Johnsona, ki pa se je srečal s podpredsednikom, zunanjim ministrom in Trumpovimi svetovalci in pribočniki, med katerimi je bila predsednikova hči Ivanka Trump.
Iran razcepil administracijo
V depeši, poslani po Johnsonovi 26-urni prepričevalni misiji in pred uradno potrditvijo Trumpove odločitve, da ZDA črta kot sopodpisnico sporazuma z Iranom, je Darroch ocenil, da se predsednik ne bo premislil in da se bo odločil za to »dejanje diplomatskega vandalizma«. Ocenil je, da ga pri tem vodijo predvsem osebni, pa tudi ideološki razlogi. Po njegovem je to naredil iz zlobe do predhodnika Baracka Obame, ki je pristal na ta sporazum. Darroch je tudi ocenil, da so Trumpovi najbližji svetovalci razcepljeni glede te odločitve, in pripisal, da Bela hiša nima strategije o tem, kaj narediti po umiku od sporazuma z Iranom. To se lepo ujema z ocenami iz prejšnji teden razkritih depeš o »disfuncionalnosti, nesposobnosti in diplomatski nerodnosti« Trumpove administracije in kaotičnosti politike do Irana. Trumpov kolerični odziv na twitterju, »primeren« za nasilneža na šolskem dvorišču, ne pa za predsednika, je povedal veliko več o njem kot o diplomatskemu veteranu Darrochu, ki ga je Trump razglasil za zelo neumnega in pompoznega norčka.
Spor o svobodi tiska in državne uprave
Razkritje teh diplomatskih depeš je na Otoku sprožilo nenavaden spor ne samo o svobodi tiska, ampak tudi o »svobodi« diplomatov in drugih uslužbencev državne uprave, ki so že zaradi brexita pod zelo visokim pritiskom ministrov in politikov, posebno probrexitskih. Scotland Yard je požel veliko kritik ne samo zato, ker je sprožil preiskavo razkritja depeš, ampak tudi zato, ker preiskavo vodi šef njegovega protiterorističnega oddelka (!?) Neil Basu in ker je ta časopisu Mail on Sunday zagrozil s kazenskim pregonom zaradi objave depeš, ker naj bi te ogrozile državno varnost in zato bile kriminalno dejanje. Kritizirala sta ga tudi oba premierska kandidata, zunanji minister James Hunt in še vedno favorit Boris Johnson, ki je verjetno glavni krivec za to, da se je Darroch odločil za odstop, ker ga ni hotel javno podpreti, saj je raje podprl Trumpovo stališče o »brexitski nesposobnosti« Therese May. Hunt in Johnson (nekdanji novinar) sta tako rekoč tekmovala v branjenju svobode tiska. Nekdanji konservativni finančni minister in poslanec, zdaj urednik brezplačnika Evening Standard , George Osborne je ocene policijskega komisarja Basuja ocenil celo kot neumne.
Žvižgača ali žvižgače naj bi iskala tudi vladina prisluškovalna služba GCHQ. Po prevladujoči teoriji so v ozadju brexitarji, ki jim ni šlo za javni interes, ampak za to, da se znebijo veleposlanika Darrocha, domnevnega nasprotnika brexita. Vodja brexitske stranke Nigel Farage, ki se ima za očeta brexita, je včeraj dejal, da je tri leta opozarjal na to, da veleposlanik dela vse za to, da bi pokvaril odnose s Trumpovo administracijo in pobrexitski trgovinski sporazum z ZDA. Farage je eden od mnogih politikov, ki jim sindikat uslužbencev državne uprave očita »kulturo zlorabljanja državne uprave« v zadnjih nekaj (brexitskih) letih. Odnos politike do zdaj bivšega veleposlanika v ZDA je sindikat ocenil kot sramoten. Kot dodaja, je bila vrsta državnih uslužbencev, ki sodelujejo v brexitskih pogajanjih, v zadnjih mesecih tarča zlonamernih kritik, kadar koli so opozarjali na slabe posledice brexita brez sporazuma. Z drugimi besedami: brexit je kot strup, ki je vsepovsod.
