Ko nas prizadenejo naravne katastrofe, so smrtni primeri zaradi poplav, pomanjkanja hrane in porušenih poslopij šele začetek težav, saj okužbe in bolezni, ki nato sledijo, včasih povzročijo veliko več škode. Medtem ko temperatura zraka in gladina morja po svetu še naprej naraščata, pogosteje in bolj intenzivno prihaja tudi do naravnih nesreč, z njimi pa se povečuje tveganje za izbruhe smrtonosnih epidemij in endemičnih bolezni.
Ta nevarnost je postala nedavno očitna v Mozambiku, kjer je ciklon Idai marca letos sprožil epidemijo kolere, za katero bi lahko do zdaj zbolelo že 6700 ljudi, vsaj toliko je ugotovljenih sumljivih primerov. In kar zadeva pogosto prezrta tveganja zaradi nevarnosti endemičnih bolezni, je treba reči, da so leto po tem, ko so poplave uničile Pakistan leta 2010, zaznali več kot 37 milijonov primerov malarije, diareje in akutnih okužb kože in dihal. Tudi na Salomonskih otokih so leta 2014 poplave v glavnem mestu, ki jih je povzročil tropski vihar, imele za posledico akutne črevesne bolezni z diarejo. Te so se razširile tudi na pet območij, ki sploh niso bila poplavljena.
Najboljša obramba proti takšnim opustošenjem in boleznim je čvrst sistem primarnega zdravstvenega varstva, ki se prilagaja okoliščinam. Temu se v programu boja proti podnebnim spremembam namenja zelo malo pozornosti. To je velika napaka, saj je zdravstveni sistem še posebej ranljiv pri okoljskih pretresih, naj so ti pogojeni s podnebnimi spremembami ali ne. Po nedavni študiji Svetovne zdravstvene organizacije 84 odstotkov od 94 držav, ki so jih ocenjevali, ni pripravljenih na to, da bi lahko prepoznale izbruhe bolezni in da bi se nanje ustrezno odzvale.
Če ne bomo razvili čvrstega in prožnega zdravstvenega sistema, ne bo pod vprašajem le učinkovito posredovanje v primeru katastrof, temveč se bo na ta način spodkopalo tudi dolgoročno ukrepanje na področju zdravstva, kar bo še povečalo ranljivost sistema, s tem pa tudi ranljivost prebivalcev, ki jim zdravstveni sistem služi. V številnih primerih imajo tisti, ki so izpostavljeni tveganju, da postanejo žrtve najhujših posledic podnebnih sprememb, kot so siromašni, najmanj dostopa do zanesljive primarne in učinkovite zdravstvene oskrbe, največkrat pa nimajo dostopa niti do najosnovnejših storitev.
Ko se proces podnebnih sprememb nadaljuje, so posledice takšnih šibkih točk vse hujše. Situacijo pa slabšajo tudi drugi globalni trendi, predvsem urbanizacija.
Leta 2050 naj bi dve tretjini svetovne populacije živeli na urbanih območjih – 2,5 milijarde ljudi več kot danes. Takšna hitra urbanizacija – ki jo delno spodbujajo tudi revščina, konflikti in seveda podnebne spremembe – bo povečala tveganje tako za epidemije kot za endemične bolezni. Večja gostota prebivalstva povečuje možnost okužb, medtem ko povečano onesnaževanje zraka in pritisk na javno sanitarno infrastrukturo lahko vodi do bolezni dihal (kot je pljučnica) in do črevesnih bolezni z diarejo (kot sta rotavirus in kolera).
In niso le revne države tiste, ki bi jih moralo zaradi tega skrbeti: v naslednjih desetletjih se pričakuje, da bo zvišanje temperature povzročilo pospešeno vrnitev prenašalcev bolezni, kot so komarji Aedes aegypti, v Evropo in severno Ameriko in da bodo ti celo naselili nove regije, ki ležijo tako daleč na severu kot Kanada. To lahko vodi do razmaha rumene mrzlice, ki je bila nekoč endemična v ZDA in v nekaterih delih Evrope. Prav tako bi se na druge dele sveta lahko razširila mrzlica denga in virus zika. Po podatkih medvladne skupine strokovnjakov za podnebne spremembe bo zaradi kombinacije podnebnih sprememb in naraščanja prebivalstva do leta 2080 predvidoma dodatnih šest milijard ljudi izpostavljeno tveganju za okužbo z mrzlico denga.
Brez učinkovitega primarnega zdravstvenega varstva bodo odzivi na velike šoke vedno samo reaktivni, dragi in neučinkoviti. K sreči je že vzpostavljena mreža, ki omogoča nujne ukrepe pri zdravstveni oskrbi.
S tem sistemom je bilo mogoče zagotoviti imunost več ljudem, kot bi jih lahko dosegel kateri koli drug zdravstveni ukrep. Že več kot 80 odstotkov vseh otrok po svetu – med njimi veliko tistih, ki živijo v najtežjih pogojih v najbolj revnih državah sveta – ima zdaj dostop do rutinskega cepljenja, ki jih varuje pred davico, tetanusom in oslovskim kašljem.
Sistem imunizacije – ki bi ga bilo treba seveda razširiti na vse otroke – bi lahko služil kot temelj, na katerem bi bilo treba zgraditi primarno zdravstveno varstvo. S tem ko že obstajajo odnosi v skupnostih, preskrbovalne verige, usposobljeno osebje, spremljanje zdravstvenih podatkov, nadzor bolezni in arhiv zdravstvenih podatkov, je veliko lažje ponuditi druge zdravstvene storitve, ki koristijo posameznikom in širši skupnosti, kot sta programa prehrambnih dodatkov in preprečevanja malarije.
Tudi če svetu uspe omejiti povprečni dvig zemeljske temperature v primerjavi s predindustrijskim obdobjem za največ dve stopinji Celzija, kar je cilj pariške konference o podnebnih spremembah (2015), se moramo pripraviti na izredne dogodke na zdravstvenem področju, ki so pogojeni s podnebnimi spremembami. Pri tem sta širitev in krepitev primarnega zdravstvenega varstva učinkovito – in stroškovno ustrezno – sredstvo za izboljšanje naše pripravljenosti na izzive, ki nas čakajo.
Seth Berkley je izvršni direktor GAVI, Globalnega zavezništva za cepljenje in imunizacijo (Global Alliance for Vaccines and Immunization).
© Project Syndicate, 2019
