Ena izmed sodobnih tehnik je coaching kot orodje ciljnega osebnega razvoja in opolnomočenja zaposlenih, ki dokazano vodi k večji zavzetosti. Sandra Bohinec Gorjak že vrsto let uspešno vodi Center ARISA, kjer v vlogi izkušene coachinje in trenerke s strokovnim in profesionalnim pristopom pomaga podjetjem dosegati poslovno odličnost, posameznikom pa osebno srečo. Med njenimi strankami sta denimo avstrijska izpostava ruskega podjetja Gazprom NEFT in slovenska diplomatska akademija v Bruslju, že vrsto let pa kot zunanja predavateljica sodeluje z Andragoškim centrom Slovenije.
Ujeli smo vas ob vrnitvi z izobraževanja v Angliji v okviru The Arthur Findlay College, ki je nosilo pomenljiv naslov ambasadorji duše. Kakšna so bila ključna sporočila?Dotaknilo se me je spoznavanje globine človeške izkušnje biti najvišja mogoča verzija samega sebe in živeti svojo lastno življenjsko vizijo. Vsak posameznik prinese s seboj na svet notranjo globoko željo, da bi uresničil svoje poslanstvo in živel najboljše življenje, ki ga bo notranje izpolnilo. Na seminarju sem spoznala, kako to doseči.
Kako?Način, da to dosežemo, je, da smo resnično iskreni do samih sebe, da si priznamo naša lastna najgloblja čustva za resnična in legitimna, da sami pred sabo ne skrivamo svoje lastne resnice, temveč da jo znamo izražati navzven. Življenje naj bi zajemali s polno žlico, prisotni naj bi bili s celotno osebnostjo. Pomembno je, da smo vsak trenutek »tukaj in zdaj«, z vsemi svojimi čustvi in čuti. In v takšnem obvladovanju trenutka se nahaja velika moč. Tako velika, da nam včasih vzame dih!
Nekoč ste zapisali: »Temeljni postulat, ki ga zagovarja coaching, ko se ljudje znajdejo na razpotjih, je, da je vsak posameznik umetnik svojega lastnega življenja. Vsi mi natančno vemo, kaj je resnično dobro za nas.« Zakaj torej sodoben posameznik izgublja kompas?Kadar se začnemo spraševati, kaj je res tisto, kar nas notranje izpolnjuje, se praviloma vedno dotaknemo tudi področja čustev. Kdaj smo resnično notranje izpolnjeni? Odgovor praviloma najdemo, ko se obrnemo navznoter. Vemo, kaj reče glava, kaj pa reče srce, je včasih zelo zavito v meglico. Potrebujemo tudi veliko poguma, da tja sploh želimo pogledati. Notranja izpolnitev oziroma tudi notranji mir sta povezana s srčno-čustveno stranjo naše osebnosti ali z najvišjo stopnjo univerzalne ljubezni, ki jo lahko začutimo, kadar nam je za nekaj resnično mar. Gre za vprašanje navdiha in o tem znajo govoriti mnogi, ki so v življenju za seboj pustili pomembno sled za človeštvo. Tukaj smo na točki, kjer smo v zahodnem svetu izgubili kompas. Naših življenjskih odločitev ne presejemo skozi sito odzivov našega srca. Pogosto se odločimo z razumom. Načrtujemo zavestno.
Kaj se zgodi, ko v odločanje vključimo tudi srce?Spomnim se trenutka, ko sem na coachingu postavila vprašanje gospodu, ki je imel ugledno službo na visokem položaju: »O čem ste sanjarili, ko ste bili otrok?« Še zdaj se spomnim trenutka tišine, ko se je gospod poglobil vase in kako se je v njem nekaj prelomilo, pravzaprav prebudilo. Posledica je bila, da je zapustil službo in odšel izpolnjevat svoje sanje iz otroštva. V odločanje o svojem življenju je vključil srce, svojo dušo, ki si je od nekdaj prizadevala, da bi se ta trenutek uresničil.
Ali je poletje primeren čas, da se poglobimo vase?Za samorefleksijo naj bi vedno našli čas. Čas dopusta pa je za to sploh čudovit. Samorefleksija pomeni, da se zazremo vase in si ogledamo osnovni občutek o tem, ali smo na pravi poti uresničevanja tako osebnih kot poklicnih ciljev, ali nas določena delovanja odnašajo iz smeri in če, kako jih nadomestiti z bolj primernimi. Samorefleksija kot miselni proces poteka tako, da smo v tem času pasivni navzven, toda aktivni navznoter. Sedimo pri miru in premlevamo misli v svoji glavi.
Je to izziv za sodobnega človeka?Opažam, da je za mnogo ljudi to res pravi izziv. Že po desetih minutah sedenja pri miru v tišini ljudje včasih postanejo nervozni. Priporočam, da si privoščimo takšno mirovanje in tišino na plaži, v naravi … Preizkusimo lahko tehniko vizualizacije, v mislih si predstavljamo nek želen cilj v prihodnosti, kot da se ravnokar uresničuje v sedanjosti. Zelo je zabavno, sproščujoče in ko se vrnemo v poslovna okolja, nas lahko pozitivno preseneti, da so se naše vizije uresničile.
V svoji karieri ste sodelovali in osebno poznali tudi legendo nevrolingvističnega programiranja (NLP) iz ZDA Toma Besta. Kakšen pečat je pustil svetu?Še danes, ko mineva že sedem let, odkar Toma ni več med nami, odkrivam globino njegovih učenj. V Sloveniji sem nekajkrat organizirala njegove delavnice. Tom je kot antropolog obiskal številne tradicionalne kulture po svetu. Zasnoval je nov NLP-koncept, evolucijski NLP.
Na čem temelji?Tradicionalne kulture premorejo določene modrosti, ki zagotavljajo posameznikom, da živijo v večjem ravnovesju s samimi seboj, so bolj zdravi in zadovoljni. V tradicionalnih družbah ljudje živijo kot eno z naravo, so z njo zelo povezani. Njihova zavest ni osredotočena zgolj na mišljenje in razum, temveč je sinergija razuma in srca, ali kot mu rečejo spiritualnega sveta, ki jim pomaga, da znajo pogledati izza maske izoliranega analitičnega ega. Takšna razširjena zavest jim dopušča videti življenje tudi vsepovsod tam, kjer ga mi ne vidimo več, in sicer v rekah, kamnih, gorah. Integracija tega pogleda na življenje okrog njih jim omogoča izkušnjo, ki prinaša izkušnjo izpolnitve kot človeškega bitja. Tako je Tom obogatil NLP-modele z integracijo obeh svetovnih pogledov, z zasaditvijo starodavnih semen v moderne vrtove, ki so prinesli v obstoječi svet unikatno realnost.
Kako lahko kot coachinja pomagate na razpotjih in pri poslovnih izzivih?Coachi, še posebno NLP-coachi, smo izurjeni poslušalci, slišimo tudi tisto, kar ni eksplicitno izrečeno. Na prvem srečanju s klientom osvetlimo njegove najpomembnejše vrednote ter cilje, ki jih želi v coaching procesu doseči. Tako imamo klientovo veliko življenjsko vizijo nenehno pred seboj. Pomembno pri mojem delu kot coacha pa vidim tudi tendenco posameznika, da določene vrzeli vedno nezavedno rešujemo po utečeni poti. Naši možgani praviloma vedno zakorakajo po poti, ki jo poznajo. In tukaj so coaching vprašanja močno orodje, da lahko posameznik razišče možnosti, ki jih sam v svojem lastnem miselnem procesu ne bi zmogel, ker bi nezavedno odšel po ustaljeni, varni poti. Velikokrat na coachingih slišim: »Aha, saj res. Kako to, da na to že prej nisem pomislil?« Po takšnem vprašanju miselni tok steče v novo smer, posameznik raziskuje v novih okvirih in naenkrat se pred njim pojavi rešitev, včasih popolnoma nov svet. Coaching je vedno raziskovanje, potovanje in čudovito je videti ljudi, ki dobijo veter v krila lastnega življenja.
