V resnici sta ti dve številki vsaj še dvakrat večji, saj veliko napadov ni prijavljenih, ker lastniki ali najemniki napadenih ladij nočejo, da bi njihove ladje zaradi preiskave zadrževali v pristanišču. Drugod je piratstvo v zatonu. V jugovzhodni Aziji so leta 2014 imeli 141 napadov, lani 60. Ob somalijski obali, ob kateri je bilo v letih 2007–2012 prav nevarno pluti, pa so lani našteli samo še tri piratske napade. Ti podatki so veliko natančnejši kot tisti v zahodni Afriki.
Medtem ko se pirati v zahodni Afriki in jugovzhodni Aziji pogosto osredotočajo na tovor, so somalijski pirati ugrabljali posadke in ladje. Za eno samo ladjo so običajno zahtevali več milijonov evrov odkupnine. Skozi Adenski zaliv, torej med Somalijo in Jemnom, pluje petina vseh trgovskih ladij na svetu in samo leta 2011 je bilo tam 236 piratskih napadov. Somalija pač ni obstajala kot država, ki bi s svojo vojsko in policijo nadzorovala svoje obale. Tako so leta 2009 na območju ob somalijski obali začele patruljirati najprej zahodne vojaške ladje, potem pa še indijske, ruske, kitajske in iranske. Nekdanji vojaki pa so ustanavljali podjetja za varovanje, ki so trgovskim ladjam ponujala oboroženo spremstvo. Oboje je bilo učinkovito.
Središče piratstva iz Azije v Afriko
Po letu 2012 se je središče piratstva preselilo v jugovzhodno Azijo, kjer so v letih 2014–2015 ugrabili več deset tankerjev, predvsem zato, da bi ukradli nafto. Sicer gre tretjina trgovskih ladij sveta skozi Malaški preliv med Malezijo in Indonezijo, ki sta leta 2014 ustanovili skupne pomorske enote za hitro posredovanje. Uspeh se je kmalu pokazal.
Zdaj so veter v jadra dobili pirati v zahodni Afriki, kjer so že pred leti tankerjem kradli nafto, da bi jo prodali na črnem trgu. Ko je cena nafte leta 2015 padla, so se po zgledu somalijskih piratov preusmerili v ugrabitve posadk, lani, ko se je nafta podražila, pa so spet začeli krasti nafto. A nikoli ne ugrabljajo ladij, ker jih nimajo kam skriti, pač pa s kalašnikovkami in noži vdrejo na ladjo in odpeljejo posadko. Lani so ugrabili vsaj 193 mornarjev. Večinoma delujejo iz delte reke Niger na jugu Nigerije. Izkušnje so dobili kot pripadniki separatističnih etničnih skupin, ki so se upirale temu, da politiki v Lagosu kradejo denar od njihove nafte na jugu Nigerije. Druge države, od Slonokoščene obale do Kameruna, sodelujejo v boju proti piratom, a so nemočne, ker imajo pirati svoja oporišča večinoma v eni sami državi. Same nigerijske vojaške ladje pa so neuspešne, menda tudi zato, ker so pirati povezani z nigerijskimi častniki. Že nekajkrat je piratom uspelo zbežati, preden se je pojavila nigerijska vojaška ladja. Poleg tega so na nigerijskih vojaških ladjah pogosto izpustili ujete pirate. Če je v Somaliji zaprtih okoli 300 piratov, po podatkih Združenih narodov ni znan niti en tak primer v Nigeriji.
Nemočna nigerijska vlada
Lastniki ladij so januarja letos EU, ZDA in Kitajsko pozvali, naj pošljejo vojaške ladje v Gvinejski zaliv. A Nigerija tujim trgovskim ladjam ne dovoli niti tega, da bi imele oborožene varnostnike. Vsiljujejo jim svoje vojaške ladje za spremstvo, kar je treba drago plačati. Predvsem pa se zdi, da je Nigerija tako nemočna v boju proti piratom kot pred leti Somalija, ki pravzaprav kot država s policijo in vojsko tedaj sploh ni obstajala. Vlada v Lagosu je v resnici preveč zaposlena z džihadističnimi uporniki na severovzhodu, roparskimi tolpami na severozahodu države in spopadi med poljedelci in živinorejci v osrednjem delu 200-milijonske Nigerije.
Vsi ti trije konflikti povzročajo veliko več smrtnih žrtev in škode kot pirati na jugu. Poleg tega tudi sami lastniki in najemniki ladij do neke mere tolerirajo nigerijske pirate, saj so njihove zahteve za odkupnino običajno tako nizke, da se podjetjem za transport po morju ta strošek pogosto zdi sprejemljiv. Glavne žrtve so ugrabljeni člani posadke, ki so iz revnih držav, kot so Indija in Filipini. Še po osvoboditvi namreč trpijo zaradi tesnobe, depresije in travme.
