»Visoko poletje je. Seno je pospravljeno. Lepi in vroči dnevi vabijo v naravo, k vodi, v gore! Bohinjci so nadvse ponosni na svoje hribe in planinsko tradicijo, zgodovinske mejnike in prvenstva. Že vrsto let sredi julija praznujemo dan bohinjskih planincev in se srečujemo na Orožnovi koči na Planini za Liscem pod Črno prstjo. Tudi letos bo tako, a hkrati bo letošnje srečanje nekaj posebnega, drugačnega,« napoveduje Katarina Košnik, predstavnica turizma Bohinj za odnose z javnostmi.
Od pobude do odprtja manj kot eno leto
Orožnova koča, poimenovana po prvem načelniku Slovenskega planinskega društva Franu Orožnu, je bila namreč prva koča, ki jo je postavilo omenjeno društvo. »Pred 125 leti, ko so jo postavili, je pomenila pomemben mejnik pri razvoju slovenskega planinstva. To je bil čas, ko so se v gorah bili boji za prevlado. Nemško-avstrijsko planinsko društvo je želelo potisniti germanizacijo tudi v gore, Slovenci pa so se temu uprli,« opisuje Martin Šolar, predsednik organizacijskega odbora praznovanja 125. letnice najstarejše slovenske planinske koče.
»Slovenski odgovor na avstrijsko-nemške pritiske je bila ustanovitev slovenskega planinskega društva in potem takoj tudi postavitev prve koče,« pravi Šolar. A kako to, da so prvo kočo postavili ravno nad Bohinjem? »Morda zato, ker tu v okolici še ni bilo nobene nemške ali avstrijske koče. Ustanovitelji slovenskega planinskega društva so celo sklenili zgraditi dve koči – eno v Julijskih in eno v Kamniških Alpah. Tako so Orožnovi kočo zgradili zgolj 32 dni pred Kocbekovo kočo na Korošici,« opozarja. Od pobude do dokončanja Orožnove koče je minilo manj kot leto dni.
Koča je pogorela
»Osrednja slovesnost v nedeljo bo precej več kot planinska veselica,« poudarja Šolar. Pohode do koče pripravljajo s štirih različnih izhodišč: s Soriške planine, z Vogla, iz vasi Polje in z železniške postaje v Bohinjski Bistrici. Do vseh izhodišč se da priti z javnim prevozom. »Skušamo opozoriti tudi na čase, v katerih so kočo gradili. Leta 1894 še ni bilo železniške postaje v Bohinjski Bistrici. Graditelji so vse potrebno pripeljali z vlakom do Lesc, od tam naprej pa z vozovi do Bohinjske Bistrice in peš do Planine za Liscem,« pripoveduje Šolar, Košnikova pa dodaja: »Ob odprtju Orožnove koče je bilo v Bohinju veselo. Kraj je bil okrašen, poln slavolokov, dogodek pa je pospremilo veselje ljudi, celo streljanje v zrak v znak odprtja prve koče, ki ni pomenila le temelja za razvoj slovenske planinske dejavnosti, temveč je imela tudi izjemno narodnobuditeljsko vlogo.«
Čeprav se začetki Orožnove koče, ki leži na 1346 metrih nad morjem, berejo kot zgodba o velikem slovenskem uspehu, pa je postojanka doživela hud pretres. »Leta 1944 je iz nepojasnjenih razlogov pogorela. Koče na tem mestu do 2004 ni bilo, šele na prelomu tisočletja smo domači planinci zavihali rokave in zgradili novo. Ta je zdaj odprta 15 let, zadnja leta tudi pozimi. Postaja priljubljena postojanka za srečevanja, dogodke, za zimske pohode, je pa tudi pomembna postojanka v vencu bohinjskih gora, po katerih pot poskušamo ponovno oživiti,« dodaja Šolar. Ne gre zgolj za to, da koče še danes zagotavljajo ponudbo dobrin v gorah, že od nekdaj so osnovni temelj za razvoj planinstva, poudarja.
