Sam pa kot upokojenec vidim še večji problem, krivico, prevaro in greh pri naših zadnjih vladah. Žal še posebno pri sedanji vladi Marjana Šarca, ki slepo in brez kančka odgovornosti in sočutja znova in znova preskoči vrstni red, to je čakalno vrsto nas upokojencev, ki nas brez kančka sramu in odgovornosti spregleda in rešuje, po mojem mnenju, manj nujne probleme, kot so upokojenski.

Naj se malo spomnimo na predvolilni čas, ko so nas ti isti poslanci in vladniki na vseh soočenjih postavljali kot prve v čakalno vrsto in nam laskali, da je pa zdaj res že skrajni čas, da se tudi upokojencem odmeri že pred desetletjem odvzet pravičen kos kruha, ko smo morali vsi malo stisniti pasove.

Zdaj je naše gospodarstvo že kar nekaj let v silnem razmahu, dosegamo nadpovprečne rezultate, celo najvišje v Evropi. Izvolili smo nove obetajoče vladnike in stranke. Upokojenci smo jim verjeli, da so brez fige v žepu na takratnih soočenjih govorili iskreno in razumevajoče. Zdaj imamo to vlado in takratne delegate zanjo, ki so se kar penili in z lepimi besedami laskali armadi več kot 620.000 upokojencem, saj so v nas videli in prepoznali pomembnega volilnega sopotnika, s pomočjo katerega bodo lažje dosegli svoje življenjske cilje in ambicije.

In so jih. Žal pa smo upokojenci tudi tokrat, kot vedno doslej, prepozno spoznali, da smo izvolili povsem pozabljivo, da ne rečem dementno vlado, ki je v tem kratkem času po volitvah povsem pozabila vse, kar je bilo pocukranega izrečeno v predvolilnem času.

Kako bi mogel to drugače razumeti, ko vlade oziroma vlada preskoči čakalno vrsto in poskrbi na primer za sofinanciranje ekološko sporne tovarne tujega lastnika pri mariborskem letališču, financiranje obnove hotelov v Lipici, ki s konjerejo nimajo nič skupnega, večmilijonsko sofinanciranje izdelave avtomobilov v Novem mestu ter za povišanje dajatev brezposelnim, čeravno ti po večini zavračajo ponujeno delo, na drugi strani pa moramo za to delo uvažati delavce iz tujine, zanje poskrbeti za stanovanja, šole, vrtce…

Kako je mogoče, da se vedno najde denar za sanacije naših zavoženih bank, ki jih potem, ko jim davkoplačevalci pokrijemo izgubo, brez kančka odgovornosti za smešen denar prodamo tujcem. Ne da bi za to kdor koli odgovarjal in bil poklican na odgovornost.

Res sem preslabe volje, da bi našteval naprej, kaj vse se pri nas gremo v tej sicer lepi Sloveniji, v kateri pa ji volilci ne znamo in ne zmoremo poiskati ljudi, ki bi jo znali voditi, znali gospodariti z njo, ne samo v njej iskati zgolj lastnih koristi in bližnjic do poceni zaslužkov, ki jih znajo poiskati tudi tisti, ki jim ob volitvah nismo dali svojega glasu, a so še vedno zraven, to je pri koritu.

Zgrožen sem nad članki iz dnevnega časopisja, ko v državnih organih, ministrstvih, lokalnih skupnostih, sodiščih in še kje vlado že vse leto opozarjajo, da so po dvigu plač v javnem sektorju in zdravstvu nastale anomalije, ki narekujejo zviševanje plač tudi funkcionarjem. Po predlogu računskega sodišča naj bi se tudi plače funkcionarjev in poslancev zvišale za pet do deset in celo več plačilnih razredov, kar razumem kot utopijo. Šarec pa govori o največ 20-odstotnem zvišanju teh plač.

Gospod Šarec, sprašujem vas, kam gremo, kam nameravate priti s tako vladno politiko. Upokojenci smo letošnjega februarja dobili 2,7-odstotno povišanje pokojnin, to je vse, kar ste nam namenili, zavrli in onemogočili pa ste v vladi tiste, ki so pošteno razmišljali, da nam upokojencem gre tokrat več.

Prebiram vesti o visoki gospodarski rasti in rasti javnih financ, govorite o rasti slovenskega proračuna za prihodnje leto, ki bo najvišji doslej.

Sprašujem vas, g. Šarec, kje smo tu upokojenci, ali nismo mi tisti, ki smo po drugi svetovni vojni kovali, gradili in krepili naše gospodarstvo, sodelovali v prostovoljnih delavnih akcijah, gradili ceste, mostove zadružne domove, šole. Tudi naše takratno delo je nedvomno pripomoglo k zdajšnjim uspehom in rezultatom našega delovnega človeka.

Za Francoze je lepo, če vlagate in namenjate tolikšen denar tujemu lastniku in pravite, da je to za naše ljudi. V isti sapi pa pozabljate, da smo tudi upokojenci (če smo še?) vaši ljudje.

Sram me je, gospod Šarec, da sem bil tudi jaz eden tistih, ki so vam verjeli in pričakovali, da boste znali v tej deželici narediti red, toda tega pričakovanja s svojimi potezami v zvezi z nami upokojenci žal ne uresničujete, kajti v čakalni vrsti smo še kar na zadnjem mestu.

Janez Turk, Dob