Bodimo dosledni, »svoj« prav sem kar nekajkrat dosegel, bodisi glede frakinga v Petišovcih bodisi glede potrditve absolutne veljavnosti 69. člena zakona v vodah, kar sledi iz prispevka Borisa Vinskega, vodje službe za upravne pravne zadeve ministrstva za okolje, v Pravni praksi z dne 18. aprila 2019, o tem, da bi bila napovedana sprememba tega člena v zvezi z omejitvami gradnje na vodovarstvenih območjih v nasprotju z duhom evropskih direktiv; glede na 70.a člen Ustave RS pa tudi ustavno sporna.
Ministrica je dvakrat doslej prisegla, da bo »spoštovala ustavni red, da bo ravnala po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi delovala za blaginjo Slovenije«. Pri delovanju za blaginjo Slovenije z vsemi močmi pa je kar nekaj nedoslednosti. TEŠ 6 se znova dogaja na odseku tretje razvojne osi med Velenjem in avtocesto. Z državnim prostorskim načrtom določena trasa na Šentrupertu uničuje rodovitne njive, podira domove in gospodarska poslopja, uničuje vodne vire, okolje in naravo, povrhu je za več kot 100 milijonov evrov dražja od trase v obstoječem koridorju na Arji vasi. Opozorila, da je bilo vrednotenje trase na Arji vasi namerno potvorjeno, ne sprožijo revizije vrednotenja. Enako kot oblastniki niso verjeli, da prenova bloka 5 v TEŠ ne bo stala 200 milijonov. Lani so jo zaključili za manj kot 11 milijonov in nihče ne odgovarja. Zato so ministričine napovedi, »da bo nekdo moral odgovarjati, če se bo dokazalo, da je Dars naredil napako«, popolnoma prazne. Kar sama dobro ve, saj je skoraj do konca sodelovala v komisiji državnega zbora za preiskavo politične odgovornosti pri investiciji v blok 6 TEŠ.
Kako na blaginjo Slovenije vpliva triletna blokada 4,3 milijona evrov evropskih sredstev za obnovljive vire energije (OVE), zaradi odobritve subvencije investitorju na podlagi nepopolne in potvorjene dokumentacije in zaradi birokratske nesposobnosti, da se odpravi neizvedljiv upravni akt, ve najbolje sama, saj je že decembra 2018 odredila notranjo revizijo. Sredstva so še vedno zamrznjena, kljub opozorilom, da ne dosegamo dinamike porabe kohezijskih sredstev in da zaostajamo pri deležu OVE v strukturi končne porabe energije.
Presenetljiv je podatek Instituta Jožef Stefan in Dars, da bo zaradi odstranitve cestninskih postaj prihranek končne porabe energije znašal 168 GWh letno ali celih 128 odstotkov letne proizvodnje HE Mokrice (= 131 GWh). Če upoštevamo, da ima Švica že več kot desetletje solarne elektrarne na protihrupnih ogradah ob avtocestah, bi nam preprosto posnemanje brez železobetonskih jezov prineslo še za dve hidroelektrarni (na Muri in srednji Savi) električne energije s pomočjo sonca.
Na Nizozemskem in v Angliji umeščajo solarne elektrarne na vodne površine. Na četrtini akumulacijskih jezer za HE Brežice in HE Formin bi lahko ceneje in hitreje od železobetonskih postavili solarni elektrarni za količinsko enako proizvodnjo električne energije, kot naj bi jo dajali HE Mokrice in HE Hrastje - Mota. Priključili bi se na obstoječo energetsko infrastrukturo, saj bi solarni elektrarni proizvajali podnevi, ponoči pa bi izkoriščali energijo podnevi akumulirane vode. Takoj bi lahko začeli graditi protipoplavno zaščito v brežiški občini. Mimogrede, letna proizvodnja solarnih panelov v Sloveniji presega 250 MW. V okoljevarstveni organizaciji ROVO ugotavljamo, da podjetje INFRA nima urejenih in verodostojnih evidenc o ravnanju z gradbenimi odpadki in materialu, vgrajenem v nasipe za akumulacijsko jezero HE Brežice. Ministrica je že dala vedeti, da bi za elektrarne na srednji Savi podjetje INFRA morda lahko bilo to, kar je Dars za avtoceste. Kar v organizaciji ROVO močno odsvetujemo.
Še malo osnovnošolskega uporabnega računstva. Če je trenutno delež OVE v končni porabi 23 odstotkov, bi se z znižanjem končne porabe energije za 10 odstotkov povečal strukturni delež OVE na 25,5 odstotka. In tako bi zadostili obvezam do EU. Primer s cestninskimi postajami Dars potrjuje, da je kaj takega izvedljivo. Lahko sistematično (tudi s senzorskimi stikali) zmanjšamo energijsko razsipno osvetljevanje javnih stavb in površin. Na enoto bruto družbenega proizvoda namreč porabimo skoraj 50 odstotkov energije več od povprečja v Evropski uniji. Italija in Avstrija sta po tem kazalniku pod povprečjem. Torej imamo dovolj možnosti, da zmanjšamo energetsko intenzivnost in s povečanjem energetske učinkovitosti pomagamo zmanjševati ogroženost planeta ter civilizacije, hkrati pa izboljšamo konkurenčnost našega gospodarstva.
V razvitih demokracijah so nevladne organizacije tretji – praviloma nepodkupljiv – opozorilnik, da javne stvari krenejo v smer javne koristi. Javna korist je v naši ustavi samostojna kategorija. Morda si ministrica umišlja, da je v javnem interesu odstraniti sporočevalce neprijetnih dejstev, kar slikovito dokazuje razlika med javno koristjo in javnim interesom. Ko gre za javno korist, namreč prevlada moč argumentov.
Ministričino razmišljanje izstopajoče spominja na zgodbo o černobilski katastrofi. Ko signalizatorji opozarjajo, jih enostavno izključimo. S stikalom. Z argumentom moči. Z novim zakonom.
GORAZD MARINČEK, član UO ROVO
