Avtomobili danes res niso poceni, cene kolikor toliko normalno opremljenih in s spodobnim motorjem, pravimi prtljažnimi litri in kančkom prestiža se hitro dvignejo do številk, o katerih še ne tako davno ne bi mogli niti sanjati. Zato ni presenečenje, da danes vozimo v Sloveniji v povprečju deset let stare avtomobile, kar je dve leti starejše kot še pred desetimi leti. Torej se vozni park stara v smer, ko avti niso več le lastniku v vedno večje finančno, ampak tudi okolju v ekološko breme. Še en zanimiv podatek: najstarejše vozijo v goriški statistični regiji z več kot enajstimi leti, najmlajše pa v osrednjeslovenski regiji z dobrimi devetimi leti.
Če vzamemo še podatek, da je danes na 1000 prebivalcev več kot 500 avtomobilov in da se v Sloveniji vsak dan po cestah premika skoraj 1,1 milijona avtomobilov, potem ni presenetljiva ne ekološka obremenitev, še manj pa prometna gneča. Pri slednji se vedno pogosteje zatika in postaja vedno bolj nerešljiv problem.
Zakaj? Zato ker ostajamo še vedno na eni strani obupno prenatrpana tranzitna državica, skozi katero se vali neskončno pločevine, na drugi pa, ker se alternative avtomobilu pri nas počasi ali skoraj ne razvijajo. V mestih je ta gneča še posebno opazna, pa je bilo za to narejenega vseeno kar nekaj pozitivnega. Parkirišča P+R so povsem upravičila svoje investicije, mestni avtobusni promet vseeno deluje. Mestni javni cestni linijski prevoz na leto tako prepelje skoraj 62 milijonov potnikov, v cestnem javnem linijskem prevozu pa tako prevozniki opravijo več kot 550 milijonov potniških kilometrov. Avtobus nam torej le ni tuj.
Potem ostane še vlak. Žal se tukaj še najmanj premikamo naprej. Kar je velika škoda, saj bi bil naravnost idealna rešitev za vsakodnevne migrante v mesto in iz njega. Na leto namreč na železnici prepeljejo skoraj 13,5 milijona ljudi, torej za sedem Slovenij. In lahko bi jih še več, žal pa marsikomu na koncu ne preostane drugega, kot da se v gnečo poda z lastnim vozilom ali pa v koloni čaka v avtobusu. Aja, pa da ne pozabimo, reka Ljubljanica tudi teče skozi središče mesta in menda je plovna. Kolo bi bilo zanimiva alternativa, a kaj ko šepa infrastruktura, z njo pa tudi miselnost. Malo poglejte zadnje debate o električnih kolesih in električnih skirojih. In ne, Ljubljana ni »položno« mesto.
Vseeno pa je luč na koncu predora, počasi se zadeve le premikajo na bolje. Potrpežljivost pa je božja mast, so nekoč rekli. Menda je imamo Slovenci veliko, potrpežljivosti namreč. Vsak bo pri sebi počasi razčistil, kakšno okolje želi in kaj lahko sam naredi za to, da nam bo vsem skupaj bolje. Rešitev je kar nekaj, počasi jih bo treba začeti uresničevati. Pa saj tudi jih, to je zagotovo.
