Razstave keramike so v slovenskih galerijah nemara res redke, a drugače je zadnja leta v tujini, kjer doživlja keramika svojevrsten preporod. »Zemlja je bila eden prvih ustvarjalnih medijev, prek keramike smo se začeli, če povem anahrono, najprej uresničevati. A z institucionalizacijo in bolj modernimi definicijami umetnosti, ki naj bi slonele na čistem estetskem vzoru, je začela keramika padati iz glavnega fokusa,« pojasnjuje kustos Vladimir Vidmar.
Vse, kar je v polju umetnosti mejilo na zunanje, v primeru keramike denimo na uporabnost ali pa dekorativnost, je torej začelo izgubljati pozornost. A prav zaradi uporabne vrednosti keramike, ki kontaminira čistost estetske pojavnosti, je ta medij v zadnjem desetletju in pol znova zanimiv. Razstava Meje v keramiki v Mali galeriji je zato tudi spodbuda temu področju pri nas, še poudarja Vidmar.
Umetnice in pedagoginje
»Avtorji v tujini se posebej bogato poslužujejo potenciala te porozne meje. Pri nas obstaja celo infrastruktura, ki naj bi podpirala razvoj te veje, a je glede na osrednje dogajanje vseeno malo dislocirana,« meni kustos. Spomni na mednarodni trienale Unicum, ki je zagotovo pomembna manifestacija te še sramežljive umetniške dejavnosti, a keramiko poučujejo le na pedagoški fakulteti, od koder prihajajo tudi vse štiri tokratne ustvarjalke.
Njihovo kreativno raziskovanje je sicer del pridobivanja kompetenc bodočih likovnih pedagogov za vodenje dela otrok z glino, a ne puščajo dvomov, da je bilo v prvem planu avtorsko snovanje. Razstavljena dela so zelo samozavesten preplet kreativnosti, tehnologije in eksperimenta.
Heretična misel
V svojih dveh delih gradi Mariša Ribič na nasprotju med zunanjo membrano, ki naj bi bila arhetip modernističnega umetniškega objekta, torej abstraktna, čista, in živo, psevdoorgansko notranjostjo. »Bolj pozoren pogled razkriva to domala gnilo notranjost, ki samozadostnost modernističnega objekta razjeda od znotraj,« kaže Vidmar. Tudi Ana Kavčnik prek zelo neposrednega vnosa sežgane narave, tudi lesa, kot posledice naravne katastrofe v Obstranski škodi postavi družbeni komentar. Deloma je to ekološko svarilo, deloma metaizjava o samem procesu nastajanja keramike, ki zahteva termično obdelavo naravnega agenta.
»Precej bolj osebno, eksistencialno izjavo smo dobili v že precej izdelanem keramičnem idiomu Tamare Bregar. Kip Final reveal priča o tenki membrani, ki poči in kaže na prezrelo, izčrpano obteženo notranjost.« Meja pa je tudi leitmotiv v RelacijahSatye Pene, ki je tla galerije napolnila z majhnimi posodami, zanima jo namreč vloga obiskovalca. Ker je keramika zelo krhek material, ga fizična prisotnost človeka, ki se težko izogne temu, da se ne bi zadel v te strateško postavljene skulpture, precej zaznamuje. »Kar je pravzaprav precej heretična misel znotraj same tradicije keramike, a avtorica kaže večjo ambicijo od tega, da je to le dokončan umetniški predmet. Prav gledalec je tisti, ki pride od zunaj in delo dokonča,« sklene Vidmar.
