Med glodanjem popečene tace alzaškega ovčarja se Robert Laing, predavatelj na oddelku za psihologijo na medicinski fakulteti, sprašuje, kateri je bil ključni prevratni dogodek (pregovorno zrno riža), ki je naredil kup in stolpnico pahnil v popoln kaos. Stolpnica se namreč že od vsega začetka napoveduje kot roman o propadu, in ker se v prvem poglavju pojavita kar dva mrtva (ubita) psa, je pričakovanje prelivanja krvi povsem upravičeno. Obenem je stolpnica namerno predstavljena kot simbol, ki se, kot vsaka polivalentna entiteta, izmika eni sami opredeljujoči interpretaciji. Štiridesetnadstropna zgradba je morda metafora krhkih odnosov med družbenimi razredi, a tudi samovoljnega in samozadostnega telesa muhastega in očitno pretresenega organizma, betonske kapsule, v kateri se prebivalci prostovoljno prepustijo telesni in mentalni regresiji.
Stavba je zasnovana kot svet v malem, kot »manjše pod nebo dvignjeno navpično škatlasto mesto z dva tisoč prebivalci«. Ima samopostrežno trgovino, banko, dva plaval...
