Predlog evropskega sveta za imenovanje Christine Lagard na čelo ECB je pričakovano sprožil nasprotujoča si mnenja v strokovni in politični javnosti. Na eni strani so tisti, ki tradicionalno vidijo centralno banko kot neodvisno institucijo in pričakujejo na njenem vrhu makroekonomsko izobraženega tehnokrata, ki ni aktivno povezan z nobeno politično opcijo. Tradicija veleva, da mora to biti moški srednjih let z akademsko preteklostjo in bolj ali manj konservativnimi načeli vodenja denarne politike. Takšna so bila pravila igre v zadnjih tridesetih letih, ko je prevladalo stališče, da centralna banka samostojno uporablja instrumenta denarne politike za učinkovito uravnavanje poslovnega cikla v narodnih gospodarstvih in je popolnoma ločena od financiranja države in njenega proračuna. Takšen koncept je dobro služil svojemu namenu, dokler je prevladovalo obdobje »great moderation«, ko je bila inflacija ukročena na zelo nizki ravni in hkrati gospodarska rast stabilna in blizu potencialne ravni. Zasluge za to so pripisali učinkoviti denarni politiki, ki je s spreminjanjem obrestnih mer usmerjala gibanje agregatnega povpraševanja tako, da je »umirjala« ciklična nihanja. Poudarek je bil na nizki inflaciji, nezaposlenost je bila samo izveden cilj glede na kontrolo inflacije. V Evropi je ECB dobila kot izključen cilj zadrževanje inflacije na ravni pod oziroma blizu dveh odstotkov.
V ozadju te navidez popolne makroekonomske situacije, kjer je centralna banka v bistvu edina pomembna institucija makroekonomske politike in je fiskalna politika ko...
