Razstava o pomembni domžalski usnjenogalanterijski tovarni Toko – tovarni TO(rbic) in KO(včkov) –, ki bo v Slamnikarskem muzeju do konca leta obujala spomine na nekdaj zelo cenjene nepogrešljive usnjene dodatke k ženski garderobi, je nastajala dve leti. Za pomoč pri njeni izvedbi so namreč v muzeju zaprosili tudi občane in domača društva, je povedala avtorica razstave, kustosinja Katarina Rus Krušelj, in dodala, da so jih občani zasuli s presenetljivo bogato bero izdelkov nekdanje domžalske tovarne. Z njihovo pomočjo so zbrali več kot 300 galanterijskih izdelkov, ki so skozi desetletja nastajali pod prsti spretnih mojstric predvsem ženskam dobro znane tovarne Toko.
»Med zbranimi izdelki je največ torbic, kovčkov, denarnic, listnic in drugih usnjenih galanterijskih izdelkov. Poleg teh so občani prispevali tudi veliko fotografij, dokumentov in zgodb, s katerimi smo dopolnili pripoved razstave,« je povedala kustosinja. Dodala je, da so zbrano gradivo predstavili v časovnem razporedu, tako da je viden tudi oblikovni razvoj blagovne znamke Toko, ki je desetletja sledila aktualnim modnim trendom in ohranjala mednarodni sloves kakovostne in oblikovalsko dovršene usnjene galanterije, o čemer pričajo številne nagrade. V letih od 1962 do 1973 so denimo, kot vodilni jugoslovanski proizvajalec usnjene galanterije, na Beograjskem sejmu jugoslovanske mode prejeli kar enajst najvišjih priznanj zlata košuta.
Na ogled 40 torbic
»Največ razstavljenih torbic, nekatere so še v originalni kartonasti embalaži, je bilo kupljenih v tovarniški trgovini, v poslovalnici na Ljubljanski v Domžalah ter v Ljubljani v pasaži Nebotičnika in na Wolfovi, so povedale lastnice oziroma dedinje razstavljenih torbic, ki imajo vsaka svojo zgodbo. Prinesle so jih okoli 40 – od tistih najstarejših iz povojnega obdobja tovarne Toko, ki še niso bile označene z etiketo, do mlajših in najmlajših iz zadnjega obdobja, ki so jih kupovale po ugodnih cenah na razprodajah ob prenehanju delovanja tovarne. Vse lastnice so s ponosom pripovedovale, kako so jih nosile ob različnih posebnih priložnostih, da so jim dobro služile in nekaterim še služijo več desetletij in da so bile torbice vedno sinonim kakovosti,« je še povedala Rus-Krušljeva.
Med najzanimivejšimi je denimo torbica, ki se je ohranila še z originalno notranjo vsebino pokojne uporabnice, ki je pred desetletji nadvse rada potovala. V njej sta še vedno dva sladkorčka iz Francije, listek z letališča Adria Airways in glavnik. Zanimiva je tudi lepo ohranjena poročna torbica, ki je bila kupljena leta 1954 v tovarniški trgovini in je bila nošena le na poroki. Lastnici, ki se je kot 21-letna mladenka poročila na ljubljanskem gradu, je še vedno zelo drag spomin. Med najstarejšimi predmeti na razstavi izstopa odlično ohranjen usnjen kovček iz zapuščine Tovarne bratov Okršlar še iz časa pred drugo svetovno vojno oziroma začetka usnjenogalanterijske dejavnosti v Domžalah. Kovček ima ohranjeno tudi originalno platneno zaščito in neseser s priborom za osebno nego. Dodana je še vizitka z imenom lastnika kovčka.
V Slamnikarskem muzeju si želijo, da bi po koncu razstave, ki je omejena zgolj na domžalsko obdobje tovarne, nekaj primerkov Tokovih izdelkov, ki so jih prispevali sodelujoči, obdržali. Vse razstavljene predmete pa bodo fotografirali in elektronsko dokumentirali.
Zgodovinski viri pričajo, da je domžalska tovarna usnjene galanterije v času, ko je zaposlovala blizu 1200 delavcev, zvečine delavk, sodila med najpomembnejše slovenske izvoznike in da so bile Tokove torbice razširjene tudi po Evropi.