Iz smetišča ustvarila bodičasti raj

Z golimi rokami ustvarila raj

Termometer v rastlinjaku kaže 37 stopinj Celzija. »A temperatura že pada,« pove Magda in pokaže na drugo skalo, ki kaže 41 stopinj Celzija. »To je najvišja danes izmerjena temperatura. Takrat me ni tukaj,« odkrito prizna sogovornica, ki je po moževi smrti prevzela vodenje vrta. Vrt sta Magda Grašič in njen pokojni mož Rok začela ustvarjati pred 54 leti. Da sta se iz Gorenjske preselila na Obalo, je bila predvsem moževa želja, ki si je od nekdaj želel vzgajati kaktuse. »Dveh dejavnosti takrat nisva mogla imeti. Obe hčeri sta bili še majhni, ko smo možu z Golnika sledile v Sečo,« se spominja Grašičeva. »Ob prihodu je bila to popolnoma zanemarjena parcela z dvema oljkama in staro cipreso. Bila sem nesrečna, vendar mi je mož takrat obljubil, da nam bo tukaj ustvaril raj. In ga je – z veliko odrekanja, predvsem pa garanja.«

Vsa semena rastlin, ki danes krasijo vrt, je Rok prinesel s potovanj po Južni in Srednji Ameriki, največ iz Čila, Peruja in Mehike. »Največ semen sva pozneje skupaj pripeljala prav iz Mehike,« se med pogovorom spominja Grašičeva, ki se je možu na potovanjih, ko sta bili obe hčeri že starejši, rada pridružila. »Ko je prvi kaktus v najinem vrtu zacvetel, sem bila popolnoma prevzeta. Ker dveh dejavnosti nisva mogla imeti, sem kmalu pustila službo in naredila izpite za cvetličarko,« pove in korak usmeri do najstarejšega kaktusa v rastlinjaku. V tako veliki zbirki kaktusov je nehvaležno vprašanje o najljubšem. A zagotovo ima prav posebno mesto v njenem srcu najstarejši grisoni, ki šteje 61 let. »Kot 'mladička', starega tri leta, ga je mož kupil na razstavi na Dunaju in je bil eden prvih kaktusov, ki sva ga posadila v Seči,« razloži Magda Grašič. Le tri leta mlajši je Neobuxbaumia polylopha, ki je rekorder na drugem področju – v višino namreč meri že dobrih šest metrov. Da lahko nemoteno raste, so morali prilagoditi streho rastlinjaka, ki se zdaj ponaša s prav posebnim dimnikom, lahko rečemo tudi turnom.

Treba jih je le imeti rad

Energije, ki se jo začuti pri vstopu v rastlinjak, se ne da opisati. Tudi če do tega trenutka obiskovalec ni imel praktično nobenega odnosa do kaktusov in sukulent, se zamisli. Vrt v Seči krasijo kaktusi vseh možnih vrst in oblik, ki rastejo drug prek drugega na najbolj nenavadne načine. Čeprav se sprva zdi vse divje, neurejeno, je treba Grašičevi priznati, da s svojo toplino in zakladnico znanja doda obisku nepogrešljivo noto srčnosti. »Samo pomislite, koliko borbe je bilo potrebne, da se je vsak malček lahko razvil v izrednih razmerah, ki vladajo v njegovem naravnem okolju. Da je prav zato razvil bodice, a vendar se v njegovi notranjosti skriva mehkoba. Enostavno jih je treba imeti rad. Kajti bolj ko jih imaš rad, lepše ti vračajo z rastjo,« pove sogovornica, ki na vprašanje o tem, kdo bo po njej prevzel vrtnarijo, ne želi iskati odgovora. Čeprav se zdi, da kaktusi ne potrebujejo posebne nege, Grašičeva odločno zavrne to teorijo. »Morda jih res ni treba tako pogosto zalivati kot druge rastline, a to še zdaleč ne pomeni, da je skrb zanje enostavna.«

Pravijo ji »čebelica Magda«

Kaktusi, prav tako tudi sukulente ali debelolistnice, ki ne rastejo v naravnem okolju, potrebujejo za svoj razvoj človeka. »Res da v naravi ne boste videli človeka, ki bo okoli kaktusov letal s kanglico v roki. Ti, vzeti iz svojega okolja, pa potrebujejo našo pozornost, nego. Če imate doma lastno zbirko kaktusov – in verjemite, kar nekaj družin v Sloveniji se z njo lahko pohvali – potem veste, da jih izdatno zalijemo takrat, ko je zemlja popolnoma izsušena,« pripomni. Razloži: »Kaktusi navadno zacvetijo čez zimo, ko jih tri mesece pustimo pri miru. Prostor, kjer jih hranimo, naj bo mrzel, nekaj stopinj nad ničlo, prav tako mora biti svetlo. Ker se rastlina ustraši, zacveti, da zarodek in seme.« Šele po cvetu lahko določimo moško in žensko rastlino. Ker je rastlinjak ograjen z mrežo, kar pomeni, da žuželk ni, kaktuse s čopičem oprašuje kar Magda. »Prav zato mi mnogi pravijo kar čebelica Magda,« pove v smehu. Zrelo seme pobere in ga aprila, ko še ni prevroče, poseje. »Vse je lasten proizvod; tudi zemljo pripravim sama. Pri tem uporabim zemljo za rože, dodam kremenčev pesek in mivko.«

Kaktus je lahko tudi darilo

Čeprav se zdi, da delo z bodičastimi junaki terja veliko previdnost, Grašičeva le zamahne z roko. »Samo ne s šivanko, le rano si boste naredili,« pove in svetuje, da bodico iz prsat odstranimo z drgnjenjem ob oster kamen. Tudi na stare vraže o kaktusu kot darilu se sogovornica požvižga. Kaktus namreč lahko brez zadržka podarimo prijatelju ali pa prijateljici, ki gre skozi težke čase. Tudi kot darilo ob praznovanju za okrevanje pri odvisnosti od alkohola ali pa za okrevanje po fizični poškodbi. Ali ko želimo osebo opomniti, da smo na svetu s posebnim poslanstvom in ne samo zato, da preživimo. »Predvsem je treba vedeti, da kaktus ni strupena rastlina, kot mnogi menijo,« pove Grašičeva in izpostavi opuncijo, ki jo v rodni Mehiki lahko kupiš na tržnici, zavito v kos časopisnega papirja, in jo pripraviš v omaki, tudi v golažu je prava lokalna specialiteta. »Sploh pa je dober njen plod, iz katerega naredijo odlično marmelado,« pove Magda Grašič, ki si zna ne glede na letni čas za vsakega obiskovalca vedno vzeti čas.