Živa Vidmar svojo pripoved o Rožni dolini, v kateri se je rodila in v njej preživela vse življenje, začne z nečim, kar se zdi kot koledar, a na drugi strani piše, da gre za spominski album. Na njem sta narisani cerkev na Rožniku in veverica s fračo, zraven pa je napisano »Srečanje pravih Rožnodolčanov«.
Na drugi strani odbor Društva veteranov Rožne doline Rožnodolkam in Rožnodolcem obljublja, da bodo v njem našli en delček »svojega nekdanjega otroškega obraza ter morda še neznan kamenček v mozaiku posebne, hudomušne zgodovine enega območja Ljubljane – Rožne doline«.
En delček je tudi spomin »na srečanje nekdanjih bosonogih fračarjev«, ki so se na Rožniku prvič zbrali oktobra 1979 in se pomerili v streljanju s fračo. Pravila so bila jasna: vsak fračar ima na voljo pet kamnov, velikost kamna pa ne sme biti večja od velikosti fižola. Vsak zadetek v figuro ali žarnico prinese eno točko. Največ žarnic je 26. oktobra pred 40 leti razbil Janez Uršič.
Poletni raj za mulce: Herzmansky kotla
»V Rožni dolini sta bili po drugi svetovni vojni dve društvi, prvo je bilo Olepševalno društvo Rožna dolina, ki je nastalo leta 1905, drugo pa je bilo Društvo veteranov Rožne doline,« pripoveduje Živa Vidmar. Pri veteranih so se večinoma zbirali moški, generacija, ki je vojno preživela v najstniških letih. Pozneje je to veteransko društvo zamrlo.
»Ampak imeli so predsednika, Emila Jankoviča, ki je zelo lepo risal, in v tem albumu so njegove slike. Meni je najljubša slika Glinščice, takrat smo se v njenih tolmunih še kopali. Temu na sliki se je reklo Herzmansky kotla, tam je bila vrtnarija in če si šel po poti od nje do Glinščice, si prišel do tolmuna,« se spominja Vidmarjeva.
Herzmansky vrtnarija obstaja še danes, tolmuna, ki se je imenoval po njih, pa ni več, Glinščica je danes ujeta v kanal. Tudi Habjanov bajer danes ni več to, kar je bil v časih njene mladosti. »Pozimi je bilo na njem drsališče, Habjan je vanj napeljal kar dva potoka,« pravi Vidmarjeva, potem pa so bajer opustili, odprli odtoke in ga začeli zasipavati. Zdaj naj bi na njem gradili luksuzne vila bloke.
»Pobje, ki so se drsali na Habjanovem bajerju, so bili iz delavskega naselja, Rožna dolina je bila namreč najprej delavsko naselje, ki je nastalo na morostu, na najbolj mokrih tleh,« pripoveduje Vidmarjeva. Potres leta 1895 je porušil večino najstarejših hiš v Ljubljani, kjer so delavci poceni stanovali, zato sta Janez Krek in Ignacij Žitnik ustanovila Slovensko delavsko stavbno društvo, ki je začelo zidati bivališča za svoje člane. Ker je kmalu zmanjkalo poceni zemljišč blizu Ljubljane, je društvo kupilo velike travnike med železnico in Večno potjo.
Donacija iz New Yorka poimenovala ulice
»To je bilo barje, zato te hiške sploh niso smele biti podkletene in če pogledate te stare načrte, vidite, da gre za eno- ali dvodružinske hiške, z dvema kuhinjama, ena soba je zraven kuhinje in druga soba v frčadi. Stranišče je bilo na štrbunk zunaj, kopalnice ni bilo,« pravi Vidmarjeva. In ker so bila zemljišča zamočvirjena, brez jarkov in odtokov, jih je bilo treba osušiti, zgraditi ceste, pripeljati vodo, kanalizacijo, elektriko. Delavci so vse to gradili sami, denar za material pa so zbirali tudi z organiziranjem veselic. Del potrebnega denarja je prinesla donacija iz New Yorka, od tod tudi za Ljubljano nenavadno poimenovanje ulic s številkami.
Večino vil so v Rožni dolini zgradili šele pozneje, tam v letih 1929, 1930. Tedaj se je v Rožno dolino priselil tudi ded Žive Vidmarjeve: »Moj ded Josip Vidmar, ki je bil dežnikar, marelar smo rekli po domače, je kupil vilo na takratni Večni poti tri, to je današnja hiša Osvobodilne fronte.« Od takrat so Vidmarjevi ostali v Rožni dolini, Živi Vidmar je dom že vse življenje, tam sta odrasli in živita tudi njeni hčerki.
Podoba Rožne doline se je od njene mladosti pa do danes precej spremenila. Namesto eno-, dvodružinskih hiš so se v naselju začeli pojavljati vila bloki, padala so velika stara drevesa in podzemne garaže so začele spreminjati tok voda pod površjem, ki jih je v Rožni dolini kar nekaj.
»Avtohtoni Rožnodolci niso imeli poguma, da bi se temu uprli, da bi šli v boj, ampak potem so priseljenci videli, kam to pelje in ustanovili civilno pobudo,« pravi Vidmarjeva, Olepševalno društvo Rožna dolina pa jo je vzelo pod svoje okrilje. Po njeni zaslugi Habjanov bajer še ne bo tako hitro pozidan. Pristojno ministrstvo je letos spomladi razveljavilo gradbeno dovoljenje za ta projekt.
