Neverjetne so številke, če so točne, koliko ljudi, ki bi to lahko, ne plačuje za zdravstvo nič ali zelo malo. Ko potrebujejo pomoč, pa naj bi kdo drug kot država priskočil na pomoč. Takim je treba na kakršen koli način izterjati plačilo njihovih obveznosti, saj je to nepravično do velike večine prebivalstva.
Glede solidarnosti je treba reči, da ima tudi ta svoje meje. Ne more temeljiti na popolni solidarnosti, če (pre)malo storimo za svoje zdravje ali ga celo z nezdravim ali nevarnim načinom življenja ogrožamo sebi in drugim. Tudi solidarnost v precej bogatejših državah ima svoje meje. Naj omenim prevoz s helikopterjem pri smučarskih poškodbah v Švici. Če nimaš posebnega zavarovanja, moraš prevoz plačati sam.
Ali so vrednote tudi (pre)velika solidarnost, (pre)več nekaterih pravic, (pre)velike zahteve bolnikov, ne da bi za svoje zdravje več storili? Stalne zahteve po novih načinih zdravljenja, ne da bi bili za to pripravljeni tudi več prispevati, vedno nove zahteve do zdravstvene blagajne ne gredo v nedogled. Nekatere pravice brez škode za zdravje bolnikov bi se lahko zmanjšale, nekatere pa celo ukinile. Imel sem izkušnje z neverjetnimi zahtevami, ko so ljudje želeli zdraviliško zdravljenje, češ da se v zdravilišču spočijejo, se dobro počutijo ipd. Kdo pa se ne bi, zlasti, če je zastonj. Preveč bi bilo takih primerov, če bi jih navajal. Upam pa, da ni več tako.
Univerzalnost je cilj vsake zdravstvene politike. Temeljni pogoj zanjo je mreža zdravstvenih zavodov, kjer je mogoče kadar koli zagotoviti nujne ukrepe zdravljenja. Resda smo pri neenakomerni mreži, ko mora denimo UKC Ljubljana skrbeti vsaj za eno četrtino prebivalstva na sekundarni ravni in hkrati biti vrhunska terciarna ustanova, ujetniki zatečenega stanja, pa vendar bi se tudi v danih razmerah lahko bolje izkoristili človeški in materialni viri, s katerimi razpolagamo. Zato je pomembno, da krepimo razvoj urgentnih centrov, vendar to ni mogoče niti hitro in ni niti enostavno, saj je poleg ustrezno opremljenih ambulant treba imeti predvsem medicinsko osebje, ki zna obravnavati nujna bolezenska stanja in težje poškodbe. Vem, da je kar nekaj zdravstvenih ustanov, ki imajo aparature in kader tudi za najzahtevnejše medicinske posege, a kaj, ko ne delajo neprekinjeno in zato življenjsko ogrožene bolnike vozijo v oba klinična centra. Lahko bi bil konkreten, a ne bom. Vsi, ki se spoznajo na organizacijo zdravstva, prav dobro vedo, na kaj mislim.
Enakost je vsaj pri težjih bolezenskih stanjih zagotovljena vsem. Res imajo nekateri morda večjo možnost hitre dostopnosti do nekaterih nenujnih storitev, vendar ko gre za urgentna stanja, s polno odgovornostjo trdim, da imamo vsi enake možnosti. Pogrešam pa konstruktivne predloge, kaj storiti, da bi se negativni trendi v zdravstvu vsaj zaustavili. Razmere v zdravstvu so odsev razmer v družbi in kdor misli, da zdravstvo lahko deluje neodvisno od družbenih okoliščin, je naiven.
Prav je, da država predpisuje obvezno zdravstveno zavarovanje, je pa vedno del ljudi, ki tudi tega ne more plačati, in v takih primerih mora država poskrbeti, da je vsak vsaj minimalno zdravstveno zavarovan. Bolj premožni zavarovanci pa imajo možnost dodatnih zavarovanj, kar ni nič slabega. To bi bila lahko rešitev financiranja zdravstva, saj sedanje obvezno in dopolnilno zavarovanje očitno nista dovolj. Ker imamo veliko starostnikov in drugih, ki potrebujejo dolgotrajno (največkrat dosmrtno) nego in pomoč, je nujen demografski sklad. A kar cincamo in se nikakor ne moremo dogovoriti. Zdravstveno zavarovanje in demografski sklad sta v bistvu dve plati iste medalje. Pogosto slišimo, da so DSO napol bolnišnice. Enako velja za bolnišnice, v katerih so ljudje mesece in celo leta samo zato, ker nihče ne more ali pa noče skrbeti za ljudi, ki potrebujejo stalno pomoč. S tem zasedajo postelje, ki jih potrebujemo za zdravljenje novih bolnikov, da stroškov niti ne omenjam.
Ena najpomembnejših značilnosti vseh zdravstvenih sistemov je tesno sodelovanje zdravnikov na vseh ravneh. Osnovno zdravstvo je temelj vsakega zdravstva, saj je najbolj razvejeno in najbližje bolnikom. Ob sodobni informacijski tehnologiji bi lahko storili več za boljšo komunikacijo med izvajalci zdravstvene dejavnosti. Ko bolnik vstopi v zdravstveni sistem, je dolžnost vsakogar, da naredi zanj vse, kar lahko. Pri e-receptih stvar teče dobro, malo pa se zatika še pri napotnicah. Res je, da s(m)o še vedno preobremenjeni z administrativnim delom, kot je pisanje bolniških listov vsak mesec, kjer je pričakovati daljšo bolniško odsotnost.
Velik prispevek k boljšemu delovanju zdravstvenega sistema bi bil, da bi se zdravniki povezali v skupinske prakse. Nerazumljivo je omejevanje dela zdravnikov, ki hočejo in zmorejo več delati, ter jih še etiketirati z dvoživkami (seveda v negativnem pomenu), zaslužkarji in podobno. Sam sem imel možnost, da me je moja matična ustanova celo prosila, da sem odhajal delat še drugam. Danes pa namesto da bi to podpirali, so taki zdravniki malodane privezani na sramotilni steber. Samo hipotetično si predstavljajmo delovanje zdravstva, če bi naenkrat ukinili dodatno delo zdravnikov. Potem bi bil res kolaps sistema.
Naj se sliši še tako heretično, mislim, da imamo še vedno več pravic, kot smo jih sposobni plačati. Obljubljati enake ali celo večje pravice ob nespremenjeni prispevni stopnji je nerealno. Prej ali slej bomo morali uvesti vsaj (do)plačevanje za hotelski del uslug v bolnišnicah, s čimer bi znatno zmanjšali izgube bolnišnic. To so tisti minimalni stroški, ki jih ima vsak za vsakodnevne potrebe. Večini, ki bi lahko doplačala določen znesek, to ne bi prav nič ogrozilo socialne varnosti. Zakaj se tako izogibamo tudi te možnosti pridobivanja dodatnega denarja za zdravstvo, kar je celo v bogatejših državah stalna praksa? Jasno je, da je to politično in ne strokovno vprašanje.
Torej mislim, da je Slovenija dosegla civilizacijske vrednote v zdravstvu, le otresti bi se morali nekaterih starih vzorcev mišljenja, ki so škodljivi in nas vodijo v čas, ki smo ga živeli in preživeli.
Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.
