Občanom Bleda, stroki in vesoljni Sloveniji je bil pravkar v avli Občine Bled, zraven (kakšno naključje) »Celostne strategije prometne ureditve Bleda«, na ogled postavljen osnutek prostorskega načrta za območje turističnega kampa v Veliki Zaki na Bledu z vsemi prilogami, ki si jih je mogoče zamisliti. Ni vrag, da tako skrbno pripravljen projekt, v katerega je najbrž vloženo obilo truda in še več interesov in ambicij, ne bi bil sprejet, saj konec koncev pri tem projektu (khm, kot »pripravljalec« projekta) sodeluje malodane ves intelektualni cvetober občinskih strokovnih služb in vodstva občinske uprave z županom vred. Očitno je vse v tej zgodbi tako dobro organizirano, da je verjetnost presenečanja praktično zanemarljiva, zato upravičeno za nadaljnji razmislek lahko predpostavimo, da bodo naši vrli predstavniki ljudstva z županom na čelu zgodbo požegnali in bodo predstavljene rešitve ugledale luč sveta. In med njimi je – najmanj ena – rešitev, ki se hrabro zoperstavlja vsem mogočim omejitvam, ki nam jih, ubogljivim občanom, nalaga prostorska zakonodaja. Rešitev, ki pokaže, kako razmišljajo ljudje svobodomiselnega, s pravili neobremenjenega duha, ljudje velikih idej in še večjih ambicij.
Prav je, da se ta zgodba predstavi tudi širši javnosti, saj zna biti poučna in koristna tudi drugim državljanom s podjetniško žilico in ne samo tem, ki se že zdaj pasejo po naših grapah. To je zgodba, ki nas uči, kaj vse zmoreta debela denarnica in zlomljena hrbtenica.
Freigeist, svobodni duh, ki veje iz zgodbe o prometnih rešitvah kampa v Veliki Zaki, nas uči uporništva. Pa ne samo tega, uči nas, kaj pomenijo trdna stališča in kako (u)braniti svoj prav in amen proti vsem in vsakomur. Najbrž je dandanes še zadnjemu bebcu jasno, da napredka ni mogoče ustaviti, in danes je simbol napredka avto. Večji ko je, boljši je in večji napredek nam demonstrira. Seveda obstajajo ideje, da bi nam omejili uporabo avtomobila, seveda so med nami tudi nasprotniki napredka, ampak hrabri se ne dajo. In hrabri so se združili pri obrambi napredka prav v kampu Zaka. Ja, v Zaki na Bledu se bojuje bitka, v kateri se rešuje svobodna podjetniška pobuda. Če pade Zaka, pade država in adijo, druga Švica.
Kaj zato, če vsi prostorski akti in strategije govorijo, da morajo avt(omobil)i iz sklede jezera, kaj zato, če hoče tolpa zblojenih naravovarstvenikov, fanatičnih rekreativcev in zdolgočasenih častilcev tišine in miru imeti vse prometnice v pojezerju samo zase. Zagovorniki napredka in svobodne pobude se na njih požvižgajo, ker vedo, da jih podpirata tako stroka, uslužna podjetnim, kot lokalna oblast, prijazna do vseh z velikimi načrti in še debelejšimi denarnicami, ki že na daleč vidijo priložnosti za katere s(m)o vsi drugi, vključno z domačini, slepi, gluhi in nedovzetni.
Ja, hrabrim in podjetnim je svobodna pobuda sveta, zato so gluhi za skoraj vsa pravila. Edino pravilo, ki so mu zavezani in v katero (za)res verjamejo, je – izjema od pravila. Seveda pri tem ne smemo pozabiti, kako prekleto dobro dene tudi kakšno prijazno »pismo o nameri«, s katerim, kot Božiček otroke, najpodjetnejše med njimi kot neodvisna »samoupravna lokalna skupnost« obdarimo z »dobrimi nameni« in z »vso potrebno« pomočjo pri izvedbi njihovih načrtov in uresničitvi njihovih sanj.
Tudi sam hočem biti enak najpodjetnejšim, tudi sam hočem biti izjema. Izjeme, ki so si jo ali si jo bodo izborili oni, hočem biti deležen tudi jaz. In to izjemo hočem tudi za svoje prijatelje in prijatelje prijateljev in izjemo želim tudi za vse, ki so mi simpatični. Če pa kdo viha nos nad izjemami in sumničavo zmajuje z glavo, ga povabim na poslovno kosilo, delovno večerjo ali kar koli drugega samo zato, da razrešiva dvome in uskladiva najine želje, potrebe in stališča. Saj smo razumni ljudje, mar ne? In podjetni.
Vrag naj vzame pravila. Pravila so za prijazne in ubogljive ljudi. Za podjetne so pravila ovira. Več kot nas bo podjetnih, bolje bo in prej se bomo znebili – pravil samih. Ko pa pravil ne bo več, nas čaka raj na zemlji. Seveda, s pištolo za pasom in bodyguardom ob strani. Ampak kdo pri zdravi pameti bi gledal v zobe – raju? Posebno če imamo ta raj tako rekoč pred nosom, v samem središču Bleda.
Malček skrbi povzroča in rahlo zoprna je le izkušnja, o kateri govori legenda, ki pravi, da se v raj vstopa bolj ali manj po križanju. Pa kaj zato? Problemi lahko počakajo, včasih se celo rešijo sami od sebe, napredek tega ne (z)more. Nekaj moramo zanj žrtvovati. Še najcenejši so »kosmate« duše in javno dobro. Naj se ples že enkrat začne. Da bo mir v hiši.
Emil Brence, Bled