»Je slovenščina torej trd oreh ali mačji kašelj?« je spraševala Vesna Nagode, ena od učiteljic Poletne šole šole slovenskega jezika, ki jo tokrat že osemintridesetič zapovrstjo organizira Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik. »Besedišče je mačji kašelj,« je pogumno odgovorila Denise z Malte, ko se je Avstralec Mark še dobrodušno smejal ob predavateljičinem prevodu znane slovenske fraze. »Skloni so težji,« je vmes svojo izkušnjo v odlični slovenščini pojasnila Tatiana iz Argentine.
Sto tri udeležence – stari so med 18 in 75 leti – ima letošnja Poletna šola, prihajajo pa iz 32 držav in vsak od njih ima za obisk tečaja svoj razlog. »Okoli trideset jih je pridobilo štipendijo ministrstva za izobraževanje in Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, gre za potomce Slovencev, ki živijo v tujini. Tisti, ki se za tečaj odločijo samoplačniško, pa znanje jezika potrebujejo za službo ali za študij, drugi v Sloveniji najdejo ljubezen ali imajo otroka s slovenskim partnerjem, tretji pridejo iz samoniklega zanimanja za slovenščino,« pojasnjuje vodja tečajev Jana Kete Matičič. Pri organizaciji sodeluje že dvanajst let, zato se vsakič znova razveseli napredka katerega od udeležencev, ki se na Poletno šolo redno vrača.
Učenje pritoževanja
Udeleženci imajo na voljo dvo- ali štiritedenski tečaj slovenščine. Dopoldanske ure obveznega pouka – govorjenja, poslušanja, branja, pisanja – preživljajo v predavalnicah na ljubljanski filozofski fakulteti, kjer poskušajo učitelji metode dela, tudi prek didaktičnih iger, čim bolj prilagoditi njihovemu predznanju. Popoldanski tečaji so že nekoliko bolj izbirne narave. Večina se odloča za ure konverzacije s fonetiko, kjer se učijo pravilno izgovarjati slovenske besede. »Čmrlj je bil še posebej trd oreh,« ob tem nasmejano pritrjuje začetnik Mark, ki bo v naslednjih dneh s soudeleženci lahko vadil kupovanje v trgovini v slovenščini in naročanje v restavraciji, njegovi kolegi, ki svoje znanje že izpopolnjujejo, pa bodo opisovali razna doživetja, utemeljevali svoja mnenja, se prepričevali in pritoževali.
Pomemben del njihovega jezikovnega treninga je tudi odkrivanje razlik med formalnim in neformalnim pogovorom, poudarja vodja tečajev. Mnogi tečajniki namreč ob prihodu v Slovenijo ugotovijo, da je njihova slovenščina drugačna od tiste, ki jo govorijo doma s starši, ali tiste, ki jo slišijo na radiu, zato želijo izpopolniti znanje slovnice. Bolj zagrizeni se odločajo tudi za tečaj slovenske literature in kulture, kjer se seznanjajo z najpomembnejšimi slovenskimi pesniki ter berejo odlomke iz romanov in gledaliških iger.
Merjenje vzdržljivosti
Ob popoldnevih in večerih se lahko najbolj zavzeti in družabni udeležijo še spremljevalnega programa. Za njimi je že ogled starega mestnega jedra Ljubljane in mestne graščine, vodenja so v slovenščini z angleškimi povzetki. Mnogi so bili v sredo presenečeni nad potencialom urbanega čebelarstva na ljubljanskih strehah, prigod z večera karaok pa – razumljivo – niso želeli izdati. Ljubitelje filma čaka v kratkem ogled celovečerca Gajin svet, vizualci se bodo lahko udeležili ogleda Moderne galerije in Plečnikove hiše, povsem drugačne barve pa bodo lahko zasledovali na obisku Arboretuma Volčji Potok. Vzdržljivost bodo po urah jezikanja lahko primerjali tudi med veslanjem po Ljubljanici in na bovlingu.
