Če razumemo, da ZAPS v sledenju svojim ciljem deluje po vseh legalnih in legitimnih kanalih ter je povrhu vsega sedanja zaposlitvena struktura ministrstva za okolje in prostor (MOP) za stroko arhitektov nadvse ugodna (večina pristojnih je navsezadnje arhitektov, na čelu z državnim sekretarjem, pristojnim za področje gradnje – bivšim predsednikom ZAPS), pa vseeno menimo, da tudi plemeniti cilji ne opravičujejo sredstev. Za celovit vpogled v konfliktnost situacije naj citiramo zapis avtorja ob njegovi kandidaturi za predsednika ZAPS v letošnjem letu: »Eden izmed dolgoročnih ciljev zbornice bo, da se arhitekturnim birojem vrnejo vloge inženiringa in vodenja nadzora gradbišča, kot je to v navadi tudi v državah zahodne Evrope. Ob tem se bomo borili za povečanje števila zaposlitev naših članov v upravnih organih države in občin, za izvajanje tehničnih skrbnih pregledov stavb, ki jih vodijo arhitekti, za vrnitev pooblastila za izvajanje vodij del pooblaščenim arhitektom in za pogostejše pojavljanje arhitektov kot vodij nadzora gradbišč.« (Outsider, 8. maj 2019)
Ob zgoraj zapisanem se preostali inženirji zgolj kislo nasmehnemo. Kako utemeljujejo usposobljenost svojih članov za vodenje gradnje (vodja del) in vodenje nadzora gradnje? Saj se menda zavedajo obsega nalog in obveznosti, ki iz tega naziva izhajajo? Koliko strokovnih kompetenc imajo člani ZAPS kot vodje del? Resnično menijo, da so znanja, pridobljena med študijem na Fakulteti za arhitekturo, enakovredna znanju študentov gradbeništva? Na predmetniku enovitega magistrskega študija arhitekture najdemo zgolj predmet, poimenovan »Tehnologija gradnje in gradivo«, v obsegu 30 ur predavanj in 30 ur vaj. Za primerjavo: študentje gradbeništva v tem obdobju absolvirajo 750 ur (410 ur predavanj, 340 ur vaj) obveznih vsebin, ki so neposredno povezane s problematiko vodenja in nadzora gradnje. Ob tem ne gre prezreti, da študentje gradbeništva pridobivajo kompetence s področja graditve objektov tudi pri vseh drugih strokovnih projektih skozi celotno študijsko obdobje. In tudi tega ne, da na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo obstaja poseben triletni študijski program operativnega gradbeništva z namenom usposabljanja študentov za vodenje in nadzorstvo gradnje. Pa postavimo na tehtnico: 60 ur ali 750 ur podajanja znanja v petih letih študija, spoštovani predsednik ZAPS?
Če ZAPS resnično želi, da ob upoštevanju strokovnih načel svojim članom zagotovi večjo udeležbo pri gradnji in nadzoru, je prvi korak zagotovo prilagoditev študijskega programa arhitekture z dodajanjem strokovno-tehnične(!) vsebine, ki bo diplomantom zagotovila zadostne strokovne kompetence pri udeležbi, podrobno poznavanje tako materialov kot tehnologije gradnje in postopkov izvajanja nadzora ter vodenja gradbišč. Šele nato bodo na trgu arhitekti, ki bodo strokovno kompetentni udeleženci pri graditvi, in ne zgolj posamezniki na plačilni listi podizvajalcev – preostalih projektantov/vodij del/nadzornikov.
Če se vrnemo k predmetnemu članku, se popolnoma strinjamo z avtorjem, da je kvalitetna arhitektura bistvena prvina grajenega okolja. Pa vendar, prva bistvena zahteva za vse objekte je še vedno mehanska odpornost in stabilnost objektov. Izpolnjevanje vseh, tako estetskih in funkcionalnih kot tudi mehanskih in trdnostnih zahtev je treba izpolniti in te ne smejo biti ogrožene zaradi nepoznavanja, neobvladovanja in nestrokovnosti vodilnih (vodja projekta, vodja gradnje in vodja nadzora). Kot navaja avtor sam: vsak strokovnjak je strokovnjak zgolj na svojem področju.
Po preživeti gospodarski krizi, ki je močno prizadela tudi preostale stroke, in ne samo arhitekte, razumemo tendence ZAPS, da svojim članom izboljša pogoje dela, poveča zaposljivost, zaustavi prekarnost ter zagotovi boljši zaslužek. Vendar pa mora biti način projektiranja in izvedbe objektov, ki ga bo sprejela Vlada RS na predlog vseh inženirjev in tudi arhitektov, v skladu z načeli strokovnosti. Ne smejo prevladati apetiti po zaslužkih z minimalno količino vloženega dela.
Laikom se prepogosto zdi, da se prepiramo okoli oslove sence – zato je potrebno, da nekdo reče bobu bob. Vodenje projektiranja je zgolj in samo koordinacija projektantov posameznih načrtov. Vse dileme o kvaliteti grajenega okolja, bivalnem ugodju, svetlobi in funkcionalnosti, ki jih navaja avtor, morajo biti namreč povsem zadovoljivo rešene že v načrtu arhitekture, s potencialnimi spremembami med projektiranjem pa mora soglašati arhitekt. Vodenje projekta tako v ničemer ne pripomore h kvaliteti arhitekture ali celo izboljša izpolnjevanje zahtev, ki jih navaja avtor. Gre zgolj za obvladovanje glavne projektantske pogodbe, ki jo bo z investitorjem sklenilo podjetje vodje projekta. Trdimo, da sta za vodjo projektov pri gradnji stavb izobrazbi arhitekta ali gradbenika popolnoma enakovredni. Argumentom, da gre za varovanje kvalitete grajenega okolja in kulturne krajine, tako ni mogoče slediti.
Načrt arhitekture – skupek načrtov z dodatkom estetike – je realiziran na podlagi načrtov vseh inženirjev, v prvi vrsti pa na podlagi načrta gradbenih konstrukcij, po katerem se objekt tudi zgradi in s katerim je zagotovljena najpomembnejša, bistvena zahteva iz gradbenega zakona – mehanska odpornost in stabilnost objekta. Poudariti je treba, da mora gradbenik pri pripravi načrtov vseh konstrukcij vselej upoštevati pogoje, ki so predpisani v zakonih, pravilnikih, standardih, smernicah, in poleg tega zagotavljati, da je s tem povezana gradnja ekonomsko sprejemljiva ter da je poraba tako javnega kot tudi zasebnega denarja investitorja upravičena.
Z avtorjem prispevka se popolnoma strinjamo v točki, da je v ozadju želja posamezne stroke po večjem kosu pogače. Predvidevamo, da bo ZAPS s svojim lobiranjem na MOP nadaljevala – in da ji bo prej ko slej uspelo v zakonodajo vnesti tudi določila, ki jih v zgoraj navedenem citatu zapiše avtor. Preostali projektantski stroki bosta tako ostala le sklepanje podizvajalskih pogodb z arhitekturnimi biroji in seveda zmanjšanje lastnega plačila zaradi izdatka za »koordiniranje in vodenje« projekta. Posamezne načrte bomo medsebojno usklajevali preostali inženirji sami – tako kot do zdaj. Kako bosta potekala gradnja (organizacija gradbišča, potek in usklajenost del) ter izvajanje nadzora, ko (če) ZAPS uspe tudi s preostalimi cilji, pa si žal niti ne upamo pomisliti. Če si stroka arhitektov tako predstavlja upoštevanje strokovnih kompetenc, očitno živimo v paralelnih vesoljih. Dela je namreč dovolj – le opraviti ga je dejansko treba, in ne zgolj prejeti plačilo.
Zaključujemo z nedavno mislijo mednarodno priznanega projektanta mostov, gospoda Marjana Pipenbaherja: »Vsebina se je izgubila.« In dodajamo: ostali so le apetiti, interesi in lobiji.
Upravni odbor matične sekcije gradbenikov pri IZS