Trenuten rezultat je 1 : 0 za medvedke. A prvenstvo seveda še zdaleč ni končano. Za odstrel je predvidenih 200 medvedov in ducat volkov. In vsi ti medvedje imajo zagotovo nekje tudi svoje otroke, pardon, medvedke. In družina, ki ni sestavljena iz očeta medveda, mame medvedke in kopice medvedjih otrok, ni prava družina, kajne? V naslednjem koraku se bodo aktivisti društva »Za medvedke gre« kakopak zoperstavili tudi medvedjemu splavu, ker medvedje življenje je življenje že ob spočetju, kajne? Za začetek člane društva čaka še najmanj 200 negotovih bitk reševanja za odstrel predvidenih medvedov, upanja na končno zmago pa je malo.
Drugje po Sloveniji medvedjo vojno gledajo z bolj zabuljenimi očmi. Recimo v Bohinju. Tam imajo medvede radi, saj jim vsako leto pridejo še kako prav pri preganjanju parazitskih, po večini seveda italijanskih ali bognedaj celo žabarskih gobarjev, ki postavijo prave ad hoc predelovalnice gliv ob prikolicah in avtodomih po vsej Pokljuki, se pravi v osrčju našega Triglavskega narodnega parka. Že leta so minila od takrat, ko so se Bohinjci domislili, kako najbolj učinkovito pregnati gobarje iz njihovih gozdov. Ko pride sezona in začnejo avtodomi na Pokljuki rasti kot gobe po dežju, na bližnjem travniku volk ali medved napade nič hudega slutečo domačo žival, še najbolje kakšno kravo. Seveda nastane cel halo, domačini se postavijo pokonci, naša življenja so ogrožena, v naših gozdovih mrgoli divjih zveri, ki so se nenormalno namnožile, treba je vzpostaviti naravno ravnovesje v dobro narave in za večjo varnost domačinov. In gobarji čudežno izginejo.
V gozdovih ob naši vasi pa te dni ne mrgoli medvedov in volkov, tudi gobarjev še ni, pač pa so jih napadli nabiralci borovnic. Pripeljejo se iz mesta (kakopak), parkirajo svoje avtomobile na začetkih gozdnih poti, da se človek še peš težko prebije mimo njih, in se z ogromnimi košarami ter litrskimi plastičnimi lončki od marmelad odpravijo v gozd. Zadnjič sem imel občutek, da za vsak borovničev grmiček čaka v vrsti za napad najmanj deset nabiralcev. Kot škratki so se dvigovali iz zelenja, ko je kdo od navadnih sprehajalcev šel po naključju mimo. Borovnice seveda grabijo s posebnimi glavniki, opustošenje po napadu je popolno. Inšpekcije so nemočne, policija tudi, mestnega redarstva, ki ga plačujemo iz naših žepov (!), ni na spregled.
V naši vasi si tako želimo enega takega finega medveda. Še bolje medvedko z dvema mladičema, ki je pripravljena narediti vse, ampak res vse, da bi obranila svojega otroka, pardon, medvedka. Tudi pojesti borovničarja. Kot bi to storila vsaka prava mama. Še ta teden nameravamo opaziti nekaj stopinj in kakšen iztrebek ter vse to poslati lokalnemu časopisju, v upanju, da bodo zgodbo pograbili tudi ta veliki mediji. Če ne bomo dovolj uspešni, smo v dobro naših gozdov pripravljeni žrtvovati tudi eno vaško kravo! Če ne zdaj, ko nas napadajo borovničarji, pa čez nekaj tednov, ko bodo na delu gobarji. Ker z lonci in pokrovkami zagotovo ne bomo uspešni.
