Obrazi nevladnikov: Marko Zevnik, Zavod Sopotniki – »Večji problem od otežene mobilnosti je osamljenost starejših«

Vasica, v kateri so zaživeli, je od prvega mesta, Divače, oddaljena 20 minut vožnje – z lastnim vozilom, seveda, saj javnega prevoza tam ni. Starejši prebivalci vasice so kmalu opazili, da se Marko, po poklicu spletni razvijalec, vsakodnevno vozi v službo v Ljubljano, in ga kdaj pa kdaj prosili, če bi jim lahko prinesel kaj iz mesta, ali pa jih peljal do Divače. Hudo mu je postalo za starejše, ki so živeli odrezani od sveta, v osami in pogosto niso mogli opraviti niti najnujnejših obveznosti: obiskati zdravnika ali trgovino.

S prijatelji so staknili glave in ustanovili zavod, da bi jim pomagali. Marko je z lastnim denarjem kupil rabljen avto, natisnili so plakate in letake ter jih odnesli v čakalnice bližnjih zdravstvenih domov, lekarne in knjižnice. Telefon je začel zvoniti že isti dan. Prostovoljci Zavoda Sopotniki danes prevažajo starejše ljudi v petnajstih občinah z vseh koncev Slovenije. Z dvanajstimi, od prejšnjega tedna trinajstimi vozili, dnevno prevozijo tisoč kilometrov in na mesec opravijo okrog 630 brezplačnih prevozov. 190 aktivnih prostovoljcev na tak način pomaga 1600 rednim 'strankam'. »Zavod smo ustanovili zato, da bi pomagali ljudem v lokalnem okolju in bližnjih vaseh. Širitev naših storitev se je zgodila povsem spontano,« pove Marko, prostovoljski direktor zavoda, in pojasni, da jih občine kontaktirajo kar same. Tako je bilo na primer tudi s Sevnico, kjer so spoznali, da linijski avtobusi, ki so večino časa prazni, niso prava rešitev za reševanje mobilnosti v ruralnih predelih.

K širjenju dobrega glasu o Zavodu Sopotniki je pripomogel zbornik Trajnostna mobilnost v praksi društva Focus, Ipop, Cipra ter Ministrstva za okolja in prostor, kjer so njihovo delovanje predstavili kot primer dobre prakse, in predstavitveni dogodki evropske iniciative pametnih vasi, najboljša promocija pa je zadovoljstvo potnikov, pove Marko. »Na začetku je bilo veliko ljudi sumničavih, kaj se skriva v drobnem tisku brezplačnih prevozov. Pojavila se je celo zgodba, da je naš zavod upravičen do dedovanja po uporabnikih prevozov, a so jo tisti, ki nas poznajo, hitro utišali.« Pogosto prejemajo tudi klice iz ambulant: medicinske sestre, ki na preglede naročajo starejše ljudi, jih pokličejo in kar z njihovimi koordinatorji poiščejo ustrezen termin. »Zdravstveni domovi so nam izjemno hvaležni. Prej se je namreč večkrat zgodilo, da starejši ljudje niso prišli na naročeni pregled, ker s prošnjo po prevozu niso hoteli obremenjevati sorodnikov,« pojasni Marko.

Koordinatorji, ki sprejemajo klice in usklajujejo delo prostovoljcev, so zaposleni, vozniki pa so izključno prostovoljci, ki uspešno opravijo njihova usposabljanja. »Želimo si, da delo opravljajo samo tisti, ki so svoj prosti čas pripravljeni nameniti pomoči starejšim in jih to veseli. Večji problem od otežene mobilnosti je osamljenost starejših, zato pravim, da je naša storitev bolj socialna kot infrastrukturna. Med potjo se pogovarjajo, si pripovedujejo zgodbe, delijo nasvete … Razporede pripravljamo tako, da vsak prostovoljec vozi največ enkrat na teden. Nemir, ki ga doživijo starejši, ko spoznavajo nove prostovoljce, je zanje namreč koristen.«

Sopotniki tudi aktivno sodelujejo pri vključevanju starejših v družbo. »S Kosovelovim domom v Sežani in Kulturnim centrom Kočevje denimo sodelujemo pri organizaciji filmskih matinej z druženjem in kavo. Naše redne potnike takrat pokličemo, jih povabimo na predstavo in jim ponudimo prevoz. Med njimi se tako pletejo nova poznanstva in prijateljstva. Pogosto nam tudi sami predlagajo, koga naj še pokličemo, na primer gospo iz sosednje vasi, s katero so se prejšnji teden peljali k zdravniku.«

Učinkovit in uspešen sistem prevozov, ki stoji na dobro premišljenem, sodobnem modelu poslovanja, ki vključuje celo lastno mobilno aplikacijo s seznami voženj in možnostjo navigacije, pa ne bogati le življenj starejših iz odročnih krajev, temveč tudi prostovoljcev. »Pazimo, da niso preobremenjeni, da so ustrezno zavarovani in da jim zagotovimo prehrano. Pri tem nam pomagajo lokalni gostinski obrati, ki nam donirajo brezplačna kosila. Z uporabo naših elektronskih aplikacij in doslednim upoštevanjem prostovoljskih pravil se povečujejo tudi njihove kompetence, s čimer postanejo bolj konkurenčni na trgu dela,« pove Marko, ki občasno – kadar prostega časa ne porabi za sestanke z občinami, ki želijo Sopotnike tudi v svojih krajih – tudi sam še vedno sede za volan enega od prostovoljskih vozil.