Žaloigra s srečnim koncem?

Prenova stavbe ljubljanske Drame je ena od tistih nedokončanih infrastrukturnih zgodb v slovenski kulturi (čeprav ne samo v njej), ki se iz nikoli prav dobro pojasnjenih razlogov vlečejo že desetletja. (Zelo podoben primer je gradnja nove Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, na katero se čaka še vse od prejšnjega tisočletja, res pa je, da ta ni popolnoma v domeni kulturnega ministrstva.) Trohneča zgradba osrednje nacionalne gledališke ustanove, ki je bolj temeljite obnovitvene posege nazadnje doživela pred več kot pol stoletja, tako že vrsto sezon ponuja nazorno prispodobo odnosa slovenske državne politike do umetnosti in kulture sploh: na eni strani obljube ter vznesene besede ob primerno slavnostnih priložnostih, na drugi »zapletena« proračunska realnost, ki večjih finančnih vložkov v umetnostno produkcijo (kaj šele v prostore, kjer naj bi se dogajala) domnevno ne omogoča. Tako se tudi o prenovi Drame – pred tem je bilo podobno z ljubljansko operno hišo – govori že toliko časa, da je res težko našteti vse projektne zamisli, ki so se medtem nanizale v zvezi z njo, vključno s tisto o gradnji čisto nove gledališke stavbe na drugi lokaciji. Ves ta čas pa so gledališke predstave, med njimi številne vrhunske, nastajale v razmerah, ki še najbolj spominjajo na znamenito cvetličarno iz stripa Alan Ford.