V Britaniji, nekdanji kolonialni gospodarici Hongkonga, ki ga je kitajski vrnila pred 22 leti, se je zadnja leta govorilo, da je njena uradna politika podobna opici, ki (zaradi britanskega gospodarskega sodelovanja s Kitajsko) ne sliši, ne vidi in ne reče nič, kadar v Hongkongu protestirajo in zahtevajo pravo demokracijo. Eden od najglasnejših kritikov vlade je leto za letom zadnji britanski hongkonški guverner Chris Patten, ki je pred časom napovedal, da bo Britanija po brexitu še bolj previdna v kritiki Kitajske.
Letos pa je bil zunanji minister Jeremy Hunt zelo kritičen do ukrepov hongkonških oblasti proti protestnikom, obsodil je »vse nasilje« in pozval »proti represiji z izgovarjanjem na proteste«. Gre za spremembo britanske politike? Ali gre za to, da je Hunt eden od dveh finalistov v boju za naslednika premierke Therese May? Bolj kaže na drugo kot na prvo, če je soditi po tem, da kitajskega veleposlanika v Londonu Liua Xiaominga zaradi kritiziranja britanske kritike hongkonških oblasti na zunanje ministrstvo ni poklical sam, niti državni sekretar, ampak eden od podsekretarjev. Kot bi Kitajski hoteli namigniti, naj tega ne jemlje preresno.
Nediplomatska pridiga veleposlanika
Veleposlanik Liu Xiaoming je sprožil ta vpoklic z nenavadno tiskovno konferenco, na kateri je v povsem nediplomatski pridigi trdil, da je Hunt v Hongkongu podprl kršilce zakonov, kar je Foreign Office zavrnil kot nesprejemljivo in netočno. »Mislim, da je povsem narobe, da Jeremy Hunt govori o svobodi. Ne gre za svobodo, ampak za vprašanje kršenja zakonov v Hongkongu. To, da visoki uradniki njegovega kalibra dajejo podporo ljudem, ki kršijo zakone, je vir velikega razočaranja. Kolonialno stanje duha se še vedno drži nekaterih uradnikov ali politikov,« je dejal kitajski veleposlanik in dodal: »Vsi se spomnimo Hongkonga pred 22 leti, ko je bil pod britansko vladavino. Nobene svobode ali demokracije ni bilo. Niti malo. Vsi vemo, da je vse guvernerje imenovala britanska vlada. Ljudje niso imeli pravice voliti uradnike in niso imeli niti pravice do neodvisnega pravosodja.«
Vodilni kitajski diplomat v Britaniji je obenem nič kaj diplomatsko zagrozil s poslabšanjem odnosov. Opozoril je, da bo britanska vlada s takšnimi »velikimi motnjami« povzročila škodo v odnosih s Kitajsko, ki dobro ve, da uradni London računa na veliko povečanje gospodarskega sodelovanja po brexitu.
Ocena, da za protesti stoji zahod
Hunt na veleposlanikovo kritiko ni bil tiho in je omenil skupno deklaracijo, ki sta jo državi podpisali ob kitajskem prevzemu Hongkonga leta 1997, po kateri naj bi ta ohranil »svoj način življenja še najmanj petdeset let po prevzemu«. Opozoril je na posledice, če bo deklaracija kršena.
Predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva Geng Shuang pa je ocenil, da Hunt »očitno fantazira v zbledeli slavi britanskega kolonializma in je obseden s pridiganjem drugim«. »Moram poudariti, da se je Hongkong vrnil v domovino,« je dodal, medtem ko uradni časopis China Daily v komentarju ocenjuje, da se »ponavlja zgodba, ko zahodne ideologije spodbujajo nemire v državah, kjer jim oblast ne ustreza«.
