Voda je življenje! Kako resničen je ta stavek, pove že dejstvo, da je naše telo sestavljeno pretežno iz vode. Pri otrocih ta delež znaša kar okoli 75 odstotkov teže, pri odraslih okoli 65 odstotkov, pri starejših pa je ta delež še nekoliko manjši (okoli 60 odstotkov). Večino tega predstavlja znotrajcelična tekočina (kar dve tretjini). Stopnja hidracije telesa se stalno spreminja, saj gre za dinamično ravnovesje. Vodo in elektrolite vsak dan izgubljamo z znojenjem, dihanjem, uriniranjem in odvajanjem blata, po drugi strani pa izgubljeno nadomeščamo s pitjem tekočine. Kadar izguba vode v telesu preseže njen vnos, govorimo o dehidraciji. Simptomi so odvisni od stopnje dehidracije. Variirajo od blage dehidracije (3–5 odstotkov) do hude (10–15 odstotkov). Več kot 15-odstotna izguba vode iz telesa je lahko že smrtno nevarna.
Razlogi za dehidracijo
Povečana izguba je lahko posledica povečanega znojenja zaradi povišane telesne temperature, povišane temperature okolja ali intenzivne športne aktivnosti. Bolezni, ki pospešijo odvajanje vode, so še črevesne infekcije (driska, bruhanje), sladkorna bolezen, addisonova bolezen, hipertiroza (povečano delovanje ščitnice), poškodbe ali bolezni kože, ki prizadenejo večjo površino in onemogočijo regulacijo izhlapevanja vode… Dehidracijo povzročajo tudi nekatera zdravila (diuretiki in odvajala).
Zmanjšan vnos je lahko zaradi omejitev tekočine iz zdravstvenih razlogov (srčno popuščanje), samoomejitev tekočine (nekatere starejše moti pogostejša potreba po odvajanju oziroma nezmožnost zadrževanja) ali nezmožnosti zadostnega vnosa (pomanjkanje pitne vode, invalidnost, duševna prizadetost, motnje zavesti, poškodbe ust, motnje požiranja…).
Simptomi
Ob blagi dehidraciji se najprej pojavi žeja, ki nas opozori, da moramo začeti nadomeščati tekočino. Če nam to ne uspe storiti, sledijo slabše počutje, razdražljivost, glavobol in utrujenost. Količina izločenega urina se zmanjša in njegova koncentracija se poveča, barva urina postane temnejša, skoraj oranžna. Upočasni se tudi znojenje in izločanje sline (suha usta).
Če se izguba tekočine še nadaljuje, se pojavijo motnje zavesti (zmedenost), omotica, nižji krvni pritisk in hitrejše bitje srca. Pogoste so vrtoglavice (ob vstajanju) zaradi večjega nihanja krvnega tlaka (ortostatska hipotenzija), ki se prej pojavi pri starejših. Zaznamo neprijeten zadah iz ust in slabšo elastičnost kože. Ob hudi dehidraciji lahko zaradi motenj zaradi motenj elektrolitov, odpovedi ledvic in hipovolemičnega šoka nastopi tudi smrt.
Koliko tekočine zaužiti na dan?
Človek na dan izgubi z uriniranjem liter, z znojenjem liter, z dihanjem pol litra in še nekaj malega (do pol litra vode) z odvajanjem blata. V povprečju mora vsak dan nadomestiti približno 3 litre. Običajno povrnemo 1–2 litra s pitjem in dodatni liter s hrano (juha, sadje, zelenjava). Potrebe se seveda razlikujejo in so odvisne od spola, starosti, telesne teže, telesne aktivnosti in zdravstvenega stanja posameznika.
Najenostavneje zadosten vnos tekočine preverimo z barvo urina. Ta naj bi bila bledo oziroma svetlo rumena. Za dojenčke velja, da naj bi bili mokri ob vsakem previjanju, torej vsaj petkrat do osemkrat na dan. Primerno stopnjo hidracije ocenimo še s tipanjem tonusa mečav (mehkih delov lobanje), oceno sesanja, primernega potenja in opazovanjem splošnega razpoloženja.
Sami sebi lahko preverimo še vlažnost jezika in elastičnost kože. Če smo primerno hidrirani, bo jezik vlažen. Če uščipnemo kožo na hrbtišču dlani, se mora ta takoj povrniti v prvotno lego.
V nekaterih primerih zdravniki svetujemo povečan vnos tekočin, na primer v nosečnosti in pri dojenju, pri ledvičnih kamnih, putiki, okužbi sečil, povišani telesni temperaturi, obstipaciji… Spet pri drugih zdravstvenih stanjih pa je potrebna omejitev tekočin (na primer srčno popuščanje, ledvični bolniki…).
Preventiva
Najučinkovitejše preprečevanje dehidracije je pravočasno pitje tekočin, najbolje vode. Ob povečani izgubi jo začnite nadomeščati še pred prvimi simptomi. Izogibajte se športni aktivnosti ob visoki zunanji temperaturi in visoki vlažnosti, saj se telo ne more zadostno ohlajati. Vsaj pol ure pred načrtovano telesno aktivnostjo popijte 2–3 kozarce vode. Med vadbo pijte po požirkih, na 15–20 minut (odvisno od intenzivnosti).
Držite se pravila »kolikor gre ven, toliko mora nazaj noter«. V primeru driske ali bruhanja pri dojenčkih ne prenehajte dojiti. Materino mleko pomaga pri boljšem imunskem odzivu in s protitelesi ščiti pred okužbo. V poletnih mesecih nosite lahka in zračna oblačila svetlih barv. Poiščite senco oziroma klimatiziran prostor in dovolite telesu, da se ohladi. Izogibajte se ledenih pijač, začinjene in mastne hrane. Uživajte hrano z veliko tekočine (lubenice, jagode, češnje, kumarice, solate…).
Ob znakih zmerne dehidracije svetujemo uživanje oralnih rehidracijskih raztopin, s katerimi poleg tekočine nadomestite tudi izgubljene elektrolite. Dober nadomestek so tudi izotonični napitki za športnike ali domači pripravek rehidracijske raztopine za odrasle: v liter prekuhane vode dodajte pet jedilnih žlic sladkorja, eno čajno žličko kuhinjske soli in sok dveh pomaranč.
Zdravljenje
Najpogostejši razlog za hitro izgubo tekočin so trebušne viroze (gastroenetritis) z bruhanjem in drisko. V primeru driske se izogibajte sladkim, sadnim sokovom, gaziranim pijačam in mlečnim napitkom, saj ti še povečajo pogostost odvajanja. Ob bruhanju nadomeščajte tekočino počasi. Začnite z majhnimi požirki, na nekaj minut, da se vsebina lažje obdrži v želodcu. Nekaterim pomaga tudi lizanje vodenih lučk. Otrokom ali starejšim, ki imajo rane v ustih (afte), priporočamo, da pijejo s slamico in tako omilijo bolečine ob pitju. Prava kava in alkohol še pospešita odvajanje vode (delujeta diuretično) in potenje, zato ju odsvetujemo. Povišano telesno temperaturo nižajte z antipiretiki (paracetamol, nesteroidni antirevmatiki) in s tem zmanjšajte dodatno izgubljanje tekočine ob potenju.
Kdaj poiskati zdravniško pomoč?
Zdravniška pomoč je potrebna pri neuspešnem nadomeščanju tekočine (na primer ob bruhanju ali driski), če je ob dehidraciji prisotna bolečina ali povišana telesna temperatura, ki traja več kot dva do tri dni.
Kadar opazimo zmanjšano izločanje urina ali celo motnje zavesti (zmedenost, zaspanost, oslabelost…), gre navadno že za hudo dehidracijo, pri kateri bo treba osebo hospitalizirati. Ogroženi so predvsem majhni otroci in starejši. Starejši zaradi številnih kroničnih bolezni, manjše mišične mase in slabšega občutka za žejo prej podležejo zapletom. Zdravnik s kontrolo krvi in urina ugotovi vzrok težav in stopnjo dehidracije ter oceni potrebo po nadomeščanju tekočin v obliki intravenozne infuzije.
